Zakaj izberemo partnerja, ki nas spominja na vzdušje domače družine?

Partnerja

 

Kdo nas pritegne in nam je privlačen? Ob kom začutimo iskrice in močno željo, da bi ga pobližje spoznali? Pogosto je to nekdo, ki nas nevede spominja na primarno družino.

 

Nora zaljubljenost ni naključje

Zaljubljenost je opevana že vso zgodovino človeštva. Omamna naslada, ko o izbrancu ali izbranki sanjarimo tudi sredi belega dne. Kaj je v resnici tisto, zaradi česar nam je neka oseba zanimiva le na prijateljski način, nekdo drug pa nas očara, prebudi v nas čute in nas tudi spolno privlači? Kdo je tisti, o katerem sanjamo, da bo oče naših otrok ali si že predstavljamo, kako bomo to osebo predstavili prijateljem, družini? Okusi so različni, zato nam ’’zadišijo’’, dobesedno, saj je pri privlačnosti vonj zelo pomemben, različni posamezniki.

Ampak kaj je za to privlačnostjo? V resnici gre za globje korenine, ki imajo izvor v domači družini, saj so starši tisti, ki so bili prvi, ob katerih smo začutili, ali smo želeni in ljubljeni, nam s svojim vedenjem sporočali, kaj jim pomenimo in ki so bili prvi, ki so se nas dotikali. Na takšen ali drugačen način. Ljubeče, skrbno, objemajoče, ali pa zlorabljajoče, neprimerno, morda z udarci ali grobostjo.

Kako je to povezano z izbiro partnerja oziroma tem, kdo nas očara in obnori? V resnici gre za nekaj precej enostavnega, pa vendar skrivnostnega in včasih težko razumljivega, nekaj, kar nas mnogokrat preseneča in jezi- privlači nas nekdo, ki nas spominja na našega starša (še posebej na njegovo vedenje, čustvovanje do nas) ali na vzdušje, ki je prežemalo intimne odnose v naši družini.  Naše telo in psiha si želita tistega, kar je poznano, saj je to varno in privlačno, četudi je bilo boleče in nas je grobo zaznamovalo.

 

Domačnost je privlačna

Redkokdo se natančno spominja prav vseh pogovorov ali dogodkov, ki jih je doživel kot otrok ali mladostnik, ko je še živel ob starših in morebitnih sorojencih. Naš spomin ni vedno zanesljiv, vendar pa se bo večina ljudi spomnila, kakšno je bilo družinsko vzdušje in s kakšnimi težavami so se morda soočali. V primeru zasvojenosti, npr. očetovega alkoholizma, je bilo doma veliko sramu, tabujev, skrivnosti, zato takšno osebo nemalokrat privlači nekdo, ki je odraščal v vzdušju, nabitem s podobnimi čutenji, ali pa je bila tudi pri njih doma podobna situacija. S podobnimi čustvi so bile prepredene tudi družine, ki so jih zaznamovale nezvestoba ali duševne bolezni, saj so se družinski člani tega nemalokrat sramovali, lahko pa so otroci čutili tudi krivdo, gnus itd.

Ženske, ki jih privlačijo šarmantni, a nasilni partnerji, nemalokrat na terapiji pripovedujejo, da je bil nasilen tudi oče, ni pa nujno, lahko so le odraščale v napetem, pričakujočem vzdušju, ki je prek očetovih mrkih pogledov le obljubljalo izbruh nasilja, četudi do tega v praksi ni prišlo. Ostala pa so čutenja, ki so jih kot deklice začutile na svojem telesu, saj so otroci zelo senzitivni na doživljanje razpoloženja svojih staršev in prepoznajo, kdaj je nekaj narobe.

Na terapevtskih srečanjih tudi moški nemalokrat odkrijejo, da so za ženo vzeli dekle, ob katerih se morda počutijo zavrnjeno, kritizirano, odrinjeno. V nadaljnjem pogovoru se lahko razkrije, da je bila mama tista, ki je tega moškega zavračala že kot fantka. On je hrepenel po njeni ljubezni in zaščiti, kar sedaj želi od partnerke, ki pa je s svojim vedenjem nevede prebudila staro rano iz otroštva.

 

Podobnost vzdušij primarnih družin

Prepiri, občutki nerazumljenosti, ogorčenost, žalost, jeza, strah in razočaranje se največkrat pojavijo šele, ko zaljubljenost, ki je pravzaprav kemični trik narave, zaradi katerega drugega vidimo v idealizirani luči, mine in ko se par začne globje spoznavati. Včasih odkrijeta, da skupaj prav dobro shajata in še naprej ostajata spoštljiva, pojavljajo pa se, četudi še tako redke, situacije, v katerih si gresta vseeno na živce. Pri tem lahko moški spozna, da ga partnerka v določenih reakcijah spominja na mamo in zna ’pritisniti na pravi gumb’’ da ga užali, ona pa v njem pogosto prepozna določene poteze svojih staršev. Šokira jo lahko spoznanje, da je nekoč tako očarljiv moški postal sarkastičen in žaljiv, prav takšen, kot je bil njen oče.

Tudi v  primeru parov, ki so odraščali v ljubeči družini ni nenavadno, da se občasno sprejo prav tam, kjer najbolj boli in tematika ali vzdušje teh pričkanj nemalokrat spomni na manj prijetne situacije v primarni družini. Vendar pa nas, ne glede na to, ali partnerja izhajata iz dovolj dobre družinske situacije ali pa iz grozovite in nefunkcionalne, pri izbrancu pritegnejo tudi vse tiste pozitivne plati, ki smo jih prepoznali tudi pri starših. Nasilni oče je imel morda trenutke, ko je bil zabaven in ljubeč, kar je prav tisto, kar gospodično sprva očara tudi pri fantu nagajivih oči.

Mama, ki je bila hladna ali pa nasprotno- pretirano vsiljiva-, je bila morda včasih prav prijetna, ali pa izjemno elegantna, kar moškega pritegne pri neznani lepotici, ki si jo želi za svojo. Tovrstna spoznanja, da nas pravzaprav začara tisto, kar smo že živeli kot otroci, ne pa nasprotje poznanega, so lahko šokantna, boleča, neprijetna. Nemalokrat ženske rečejo, da se ne želijo spremeniti v svojo mamo ali da ne želijo partnerja, kakršen je bil oče, v praksi pa je stvar preprosta- pritegne, kar je poznano, saj prav to obljublja odnos in pripadnosti. Četudi na osnovi ponižanj in bolečine.

Kako se razbremeniti vzdušja preteklosti in kako par lahko svobodno zadiha? Prvi korak je zavedanje, da sta se pritegnila prav na osnovi podobnih izkušenj, dinamik odnosov, vzdušij, ki sta jih doživljala kot otroka. Drugi korak je odločitev, da bosta preteklost razrešila, vendar to lahko traja kar nekaj časa. V primeru nasilja, prevar, odvisnosti ipd. ju lahko reši le to, da se aktivno odločita za razrešitev in poiščeta profesionalno pomoč ter zdravljenje. Četudi so tovrstne preizkušnje izjemno težke pa lahko par, ki skupaj stopi na pot zdravljenja otroških ran in krepitve sočutje do sebe in drug drugega, to izjemno okrepi. Takšna pogumna razreševanja okrepijo razumevanje njiju samih in tudi njunega razmerja, to pa pripomore k temu, da bosta v nadaljevanju prej prepoznala stare vzorce ter se odločila živeti drugače.

 

Avtor: Sara Bürmen