Jeza: Zdravilo za anksioznost

 

Jeza kot tabu

Jezna ženska

Jeza ima slab ugled. Večina je bila vzgojena v prepričanju, da je jeza nekaj slabega, da vodi v nasilje in povzroča le škodo. V resnici pa je jeza lahko izjemno zdravilna in je ključnega pomena pri soočanju z anksioznostjo, paničnimi in tesnobnimi napadi, pri krepitvi samopodobe ter samozavesti. To, česar nas je strah, so v resnici razdiralne posledice jeze, do katerih pa pride le, če nismo v stiku s seboj in prizadanemo sebe in druge.

Jeza je afekt, psihoorgansko čustvo, saj jo začutimo v telesu, pri tem pa sodelujejo številne mišice- v jezi naše telo otrdi, napnejo se nam mišice v čeljusti, stiskamo zobe, naš obraz zalije val vročice, stiskamo pesti, želodec je v krču, srčni utrip se poviša, začnemo se potiti, noge in roke pa preplavi energija, pri kateri imamo občutek da bi najraje naredili nekaj aktivnega, morda celo nekoga udarili, poškodovali, nekaj razbili, poviša se nam glas in hitro nas zanese v kričanje. Ob navalu adrenalina in kortizola je telo v pozoru in zbere vse atome moči, ko pa jeza mine, smo pogosto izčrpani ali pa celo osramočeni, da smo bili jezni. Jeza je čustvo akcije in učili so nas, da je povezana z agresijo, vendar je v resnici, če je nadzorovana in v obliki zdrave odločnosti, osvežujoča in odrešujoča.

 

Čas za spremembe

Čutiti jezo pomeni čutiti, da se z nečim ne strinjamo, da se nam je zgodila krivica, da nam nekaj ni prav. In prepoznava tega je ključnega pomena za duševno zdravje, saj nam jeza sporoča, da je čas za spremembe, da se moramo postaviti zase in na prvo mesto. Čutiti jezo še ne pomeni reagirati v afektu jeze, za kar pa moramo biti dovolj čustveno zreli in se poskušati toliko umiriti, da lahko razmišljamo s trezno glavo. Včasih se je za to potrebno fizično umakniti iz prostora, za nekaj časa prekiniti komunikacijo, premisliti in globoko zadihati. Jeza nam sporoča, da nekaj ni v redu, da se ne čutimo slišane in spoštovane, da so bile presežene naše meje, da nismo dobili nečesa, kar si želimo in je za nas pomembno.

Čutiti je človeško in zdravo, za sočutno izražanje jeze pa je potrebno biti sočuten do sebe in drugih. Nemalokrat obžalujemo, da smo bili jezni, a v resnici gre največkrat za to, da nam je žal, kaj smo ob tem, ko smo prišli v stik z jezo, storili- morda smo nekomu zaželeli nekaj slabega in imamo sedaj slabo vest, ali pa smo kričali, bili nesramni, dokazovali svoj prav, se zapletli v prepire, morda kdaj odreagirali celo s fizičnim nasiljem. V kolikor smo ob tem začutili sram, žalost, krivdo in zaskrbljenost, je to dober znak, da je v nas sočutje, da nam je mar in se zavedamo, da imamo težave z izražanjem jeze. To pa nikakor ne pomeni, da se ne smemo jeziti, potrebno je le poiskati način, ki bo spoštljiv do sebe in drugih. Kako lahko to storimo in zakaj je to tako koristno?

 

Jeza zmanjša anksioznost

Dolgoletno in pogosto zatiranje jeze lahko vodi celo v bolezni, saj se potlačena čustva skladiščijo v telesu in vplivajo tudi na telesne procese in spremenjeno hormonsko ravnovesje ter znižan imunski sistem. Raziskave in psihoterapevtska praksa kaže na to, da bolj kot je oseba v stiku z zdravo jezo, ki pravzaprav pomeni odločnost in izražanje svojih želja, ne pa sovražne, razdiralne jeze, manj je anksiozna, redkeje se sooča s paničnimi napadi in živi polnejše življenje. Pomembno je torej, da si jezo priznamo, saj to ne pomeni, da smo slabi ljudje, temveč da želimo preoblikovanje življenja in odnosov ter da vemo, kaj hočemo, to pa je pogoj za zadovoljstvo. Reguliranje in izražanje jeze lahko vadimo na različne načine: naučimo se, kje v telesu čutimo jezo, občutke in misli lahko zapišemo v dnevnik, vadimo lahko globoko dihanje, tudi v samem trenutku, ko čutimo, da se jeza kopiči v nas, saj nas bo to vsaj malo umirilo in preprečilo, da bi povsem izgubili nadzor.

Izražanje jeze vključuje tudi postavljanje meja in treniranje, kako reči NE drugim in se postaviti zase. To je še posebej velik izziv za ženske, saj smo bile vzgojene, da moramo biti uslužne, razumevajoče, nežne, sočutne in se prilagajati drugim. A takšno zanikanje sebe in svojih potreb vodi le v nesrečno življenje. Jeza ima torej neupravičeno slabo nalepko, saj nikakor ni enačaj nasilja, je pa eno izmed ključnih pomagal na poti k večjemu zadovoljstvu, zdravljenju naše duše in krepitvi občutka vrednosti.

Vaja za doma- Naslednjič, ko začutite jezo, poskusite biti pozorni na to, kaj se dogaja z vašim telesom, in ugotoviti, kaj je bil povod za jezo. Kaj vam to, da ste se razjezili, sporoča o vaših potrebah in čustvih? Kaj bi v trenutku jeze in tudi po njem, ko ste že nekoliko pomirjeni, želeli sporočiti drugemu, narediti? Poskusite prečutiti, kaj se je dogajalo in kaj bi potrebovali.

 

Avtor: Sara Bürmen