Nizka samozavest kot posledica ran iz otroštva

Otrok in čustveno nasilje

 

Vsak človek nosi v sebi čustvena izkustva, ki jih je prejel iz otroštva, ta pa so bila lahko tudi zelo boleča. Kako to prepoznati in kako zaživeti drugače?

 

Ne bolijo le udarci

V otroštvu in mladostništvu je naš svet še zelo prepleten s starševskim, saj so starši prve in najpomembnejše osebe v našem življenju. Njihov odnos do nas in odnos med očetom in mamo vsekakor vpliva na to, koliko smo se v družini počutili sprejete, ljubljene, cenjene, ali pa prezrte, osovražene, zavržene. Družinska klima in čustveno vzdušje, ki je obarvalo odnos med staršema, sta bila naš prvi model partnerskega odnosa. V kolikor sta se starša imela rada, se spoštovala in to prenašala tudi na nas, smo dobili zgled povezane, ljubeče družine. V primeru kakršnih koli oblik zlorab, nasilja, ignoriranja med družinskimi člani, pa je bilo naše odraščanje posuto z bodicami bolečine, v nas se je zažrlo prepričanje, da nismo vredni in da je imeti družino boleče. Ne bolijo pa le fizični udarci, temveč smo kot otroci posrkali tudi ves čustveni naboj besed in tudi sporočila nebesedne komunikacije, ki so nam jo posredovali starši. Grdi pogledi, kritično mrščenje obrvi, kaznovanje z molkom, ali pa verbalna znašanja, vse od žaljivk, sramotenj, povzdignjenega glasu, zatiralnih pripomb. Vse to otroka boli. Počuti se krivega, jeznega, žalostnega. Vse to je še huje, če ga nihče ne potolaži in če je bil tega deležen od obeh staršev.

Še posebej, če je bilo verbalno, psihično, fizično, spolno ali čustveno nasilje del vsakdana, je to zelo vplivalo na odraščujočo strukturo naše osebnosti, na možgane, ki so se razvijali z bliskovito hitrostjo, ter na naše telo. Telo pomni vse, vanj se zapišejo vsa izkustva, prijetna in neprijetna, vsi dotiki, v celice se zabeležijo udarci, ne le fizični, tudi besedni. Ob znašanju staršev na nas, pa naj bo to kričanje ali tihe, sarkastične pripombe, pa smo prejeli doto bolečih čustev in afektov- jezo, strah, gnus, sram in žalost. Vse to so čutili starši, zaradi lastne ranjenosti, nemoči, nezmožnosti soočiti se svojimi demoni, a žal smo kot njihovi otroci najbolj posrkali tovrstna, nespodbudna sporočila. Četudi smo imeli v družini vsaj enega zaščitnika,  npr. oče je bil nasilen, besen, razdražljiv, mama pa se je postavila na našo stran, ali pa obratno, smo vseeno prejeli rane, ki so lahko poškodovale našo samopodobo in izoblikovale nizko samozavest.

 

Nizka samozavest ni vedno očitna

Na slabo samopodobo torej v veliki meri vplivajo izkušnje v družini, pa tudi nadaljnji odnosi, še posebej zadovoljstvo v partnerskem odnosu, ki pa nikoli ni naključno, saj navadno najdemo partnerja, ki spominja na naše odraščanje in vzdušje doma, ali pa je tudi sam kot otrok doživljal podobno kot mi. Nizka samozavest se lahko kaže v obliki pretirane samokritičnosti, perfekcionizma, negativnega doživljanja svojega telesa in osebnosti, nesočutja do sebe, neodpuščanja samemu sebi, pa tudi kritičnosti do drugih, saj svojo nizko samozavest nemalokrat projeciramo nazven- druge žalimo, jih ne razumemo, pričakujemo, da se vedejo po naše, smo nesočutni do njih itd.

Vendar kako to prepoznati? Nemalokrat imajo osebe z nizko samozavestjo različne težave: lahko so njihova doživljanja usmerjena navzven- v odnos in komunikacijo z drugimi, kjer so ali kritični, nasilni ali pa se sami pustijo izkoriščati, zatirati in so večne žrtve, lahko pa je nizka samozavest bolj prikrita. Te ljudje svoja čustva nevrednosti usmerijo navznoter, se samopoškodujejo, so odvisni od alkohola ali drugih substanc itd. Kaj lahko storimo ko pri sebi ali drugem prepoznamo nizko samopobo?

 

Ranjenost in novo upanje

Edino zdravilo je odkritost do sebe, kar pa terja precej poguma, sočutja in potrpežljivosti ter vztrajnosti. A kako razviti sočutje, če ga doma nismo bili deležni in ga ne znamo nameniti sebi in morda težko tudi drugim? Pomagajo različne oblike raziskovanja svojega čustvenega sveta in dote preteklosti- včasih je najboljša terapija odkrit pogovor z nekom, ki nam je blizu, tudi stik z naravo dela čudeže. Pomagajo tudi podporne skupine, kjer lahko svojo zgodbo podelimo z drugimi, psihoterapevtske delavnice za osebnostno rast, kjer lahko prek različnih vaj raziskujemo svoj notranji svet ter psihoterapija ob terapevtu, ki nas bo zares začutil in spodbudil.

Pomembno je zavedanje, da je že prepoznava- pa naj bo to prek težav v odnosih, zdravstvenih zapletov, pomemben prvi korak, ki vodi na poti k večji lahkotnosti, ta pot pa bo vodila mimo čeri in preizkušenj. Ob podpori pravih oseb in z odločnostjo ter pogumom bomo vsekakor stopili nasproti drugačnemu življenju, ozavestili kaj smo prejeli od staršev in sprejeli odgovornost, da zaživimo drugače.

 

Avtor: Sara Bürmen