Raziskovanje čustev- pot do sebe

ČustvaKaj pa ti čutiš?

Ljudje kar naprej nekaj premlevamo, načrtujemo, analiziramo ter se na podlagi tega odločamo in vedemo. Kaj kupiti v trgovini? Kam otroka vpisati v šolo? Naj grem k zdravniku ali še počakam? Kako se bom lotil projekta v službi?

Takšne in podobne misli se nam vrtijo v glavi, vendar pa se premalokrat ustavimo, se v vsakdanjem urniku umirimo, zadihamo in vprašamo: Kaj pa sploh čutim? Kaj se dogaja v meni v tem trenutku? Kaj čutim v telesu? Katero čustvo, ali preplet čustev, me trenutno navdaja? Kaj mi prav to čustvo sporoča?

Prepoznava in sprejemanje čustev

Življenjske prelomnice, med katere spadajo tudi: ločitev, bolezen, smrt, poroka, selitev, rojstvo otroka, brezposelnost, upokojitev, soočanje z nezvestobo ter kakršnekoli večje spremembe, so nemalokrat povezane z doživljanjem pravega vrtiljaka čustev. Ob takšnih preizkušnjah nas lahko presenetijo tudi na videz nasprotujoča si čustva, od žalosti, jeze, olajšanja, krivde, sramu, strahu, upanja, obupa, hvaležnosti, veselja itd.

Vsakdo pa čuti po svoje in to nas dela edinstvene. Vsako čustvo nam nekaj sporoča. To, kar v neki situaciji čutimo, je odvisno od marsičesa: od tega kdo smo kot oseba, kako interpetiramo to, kar se nam v danem trenutku dogaja, kakšno zgodbo in življenjske izkušnje imamo za seboj, v kakšni družini smo odraščali in izražanje katerih čustev so naši starši spodbujali in katerih ne itd.

Na svoja čustva smo lahko bolj pozorni kadarkoli se za to odločimo, ne le ob večjih življenjskih spremembah.

Nekaj pristopov za vsakodnevno negovanje stika s čustvi:

  • Usmerjanje pozornosti na telesne občutke, kar je dragoceno za učenje prepoznave čustev. Lahko npr. raziskujemo: Kje v telesu čutim jezo? Kaj čutim, ko sem žalosten? ipd.
  • Pisanje- morda dnevnika, pisem samemu sebi: omogoča odkrivanje sebe in svojih misli, čustev, velikokrat takšnih, o katerih skoraj nikoli ne razmišljamo, si jih ne priznavamo na glas, se jih bojimo, potlačujemo ipd. Lahko napišemo tudi pismo nam pomembni osebi, pri čemer niti ni toliko pomembno ali pismo zadržimo ali oddamo, temveč to, kaj se bo ob pisanju prebujalo v nas.
  • Sprehajanje v naravi, stik z naravo: ko se povežemo z naravo, se pogosto povežemo s svojim bistvom in pridemo do čustev, tudi tistih, ki smo jih zaklenili v srce.
  • Čuječnost: Vsak dan, denimo zjutraj in zvečer, se umirimo, nekajkrat globoko zadihamo in vprašamo: Kaj čutim? Kje v telesu to čutim? Pri tem ne obsojamo sami sebe, le opazujemo, prisluhnemo svojim čustvom in občutkom in sprejmemo vse, kar čutimo.

 

Avtor: Sara Bürmen