Socialna anksioznost: Vzroki in pot do sproščenosti

socialna anksioznost

Socialna anksioznost lahko povsem izčrpa. Tresenje pred nastopi, zadrega pred neznanimi ljudmi, neprijetni telesni občutki. Kako na tem vrtiljaku najti mir v sebi?

 

Življenjski sprožilci socialne anksioznosti

Vsak človek ima svojo zgodovino. Vsako otroštvo, še tako prijetno in varno, je v vsakega izmed nas vtisnilo vsaj nekaj ran, nas izoblikovalo. Na vznik socialne anksioznosti- pri čemer gre za fobijo med izpostavljanjem pred drugimi ljudmi in strah pred njihovim ocenjevanjem, obsojanjem, lahko vpliva marsikaj- od tistih najhujših okrutnosti, kot so spolne zlorabe, nasilje v otroštvu ipd., posebej s strani staršev, do drugih faktorjev.

Zanemarljivi niso niti otrokov temperament, ki je v veliki meri prirojen, npr. rahločutnost, občutljivost na spremembe, karakter, še posebej introvertiranost, sramežljivost, ter socialne okoliščine ter njihovo dojemanje, npr. šolskega okolja in sošolcev. Tako je otrok lahko ljubljen, ima dobre odnose s starši, vendar je v šoli sramežljiv, se ne upa postaviti zase in ob nekaterih sošolcih, ki v njem zaslutijo nekoga, nad katerim se lahko znesejo, razvije odpor do družabnih situacij, strah pred nastopanji in druženjem s sovrstniki. Nekateri starši so ljubeči, skušajo začutiti otroka, pa bo ta vseeno razvil socialno anksioznost in mu bo neprijetno pred izpostavljanjem, npr. recitiranjem pred razredom, raje se bo umikal v svoj svet, saj se bo bal, da se bodo ob druženju norčevali iz njega itd.

Še en pomemben faktor je tudi učenje prek posnemanja- otrok bo denimo videl in čutil, četudi ne bo razumel, za kaj točno gre, da ima njegov starš določene socialne strahove. Če njegov oče ali mama tega problema ne bo naslovil, se aktivno ukvarjal z njim, ga prekrival ali se celo sramoval, bo otrok lahko posnemal to vedenje, prevzel določena prepričanja in navade- npr. izogibanje skupinskim aktivnostim, samokritičnost ob izpostavljanju pred drugimi in posledično nezmožnost postavljanja zase itd. Takšnega funkcioniranja se bo otrok navadil in povzel tudi v odraslosti, vendar pa bo globoko v sebi nemalokrat osamljen, utrujen zaradi nenehne nesproščenosti v socialnih okoliščinah itd.

 

Kako je videti socialna anksioznost?

Tak človek je nesproščen v raznolikih, javnih situacijah, npr. med nakupovanjem v trgovini, saj ga skrbi, da ga vsi opazujejo in obsojajo, kako je videti, kako hodi ipd, med prehranjevanjem v javnosti, med sprehajanjem po mestu, na razgovoru za delovno mesto, kjer ga bo telo nemalokrat povsem izdalo, ko bo prepoten, zamrznjen, obremenjen s tem, kako ga vidi potencialni delodajalec itd. Tovrsten strah hromi tudi zmožnost vzpostavljanja pristnih prijateljskih odnosov, zaupnega partnerskega odnosa, zato so ti ljudje nemalokrat osamljeni, samotarski in zadržani. Zaradi vseh skrbi, kako jih vidijo drugi, imajo lahko tudi težave z nespečnostjo, slabši imunski sistem, psihosomatske težave, npr. s prebavo, glavobole itd.

Nekateri ljudje se z omenjenimi telesnimi in psihološkimi posledicami, kot so občutki nekompetentnosti, nezmožnosti, slaba samopodoba in samozavest, osramočenost, krivda, posledično lahko tudi otožnost ali celo depresivnost, soočajo le v nekaterih, specifičnih okoliščinah, npr. le med javnim nastopanjem, nekateri pa v večini situacij, kjer so prisotni tudi drugi ljudje.

 

Izpostavljanje ali izogibanje?

S socialno anksioznostjo se je, v kolikor želimo živeti polno, neobremenjeno, koristno in blagodejno spopasti. Na kakšne načine? Nekateri prisegajo na direktno izpostavljanje situacijam, v katerih nas je strah, denimo javnemu nastopanju, po drugi strani pa je to lahko nesočutno do samega same in po grozovito doživeti izkušnji se bo takšna oseba le še bolj zaprla vase. Izogibanje socialnim okoliščinam, sploh na dolgi rok, pa je praktično nemogoče, prav tako je izredno izčrpajoče trpeti vsakič, ko moramo govoriti z nekom ali se zgolj sprehoditi mimo radovednih oči.

Kaj storiti? Soočanje s socialno anksioznostjo mora biti aktivno, z dejanskimi spremembami v vsakdanu, vendar pa so te koraki lahko majhni, postopni in s sočutnim sprejemanjem, da je učenje proces in spremembe ne pridejo čez noč. Koristno je, če poskuša oseba odkriti vzroke svojih fobij in izbrska notranje vire moči, talente in zmožnosti, ki mu bodo pomagali naprej. Pri tem lahko pomaga terapija, nemalokrat pa so v spodbudo tudi pogovorne, podporne skupine, kjer udeleženci delijo svoje zgodbe in uvidijo, da niso sami in da se mnogo ljudi sooča z dvomi in sramom, ki so nemalokrat tesno povezani z okoliščinami njihovih življenjskih zgodb.

 

Avtor: Sara Bürmen