Tolaženje s hrano kot klic na pomoč

 

Hrana so čutenja

tolaženje s sladoledom

Vsi za preživetje potrebujemo hrano in znamo našteti svoje najljubše jedi, ki nas ne le nasitijo, temveč tudi razveselijo. Prihaja praznični čas in priložnosti za druženje ob polnih mizah. Četudi so takšna snidenja pogosto prijetna in nas povezujejo z družino ter prijatelji, pa se včasih pokaže, da skušamo s pomočjo hrane- še posebej v primeru prenajedanja ali pa odpovedovanja obrokom- regulirati svoja čustva. Hrana namreč ni le gorivo za možgane in telo, temveč jo nemalokrat uporabljamo za uravnavanje svojega počutja. S poseganjem po velikih količinah sladkorja, hitri hrani, ki nas vsaj za kratek čas spravi v boljšo voljo in nudi občutek olajšanja, se poskušamo, včasih ne da bi se zavedali, kaj se v globini dogaja z nami, spopadati z žalostjo, sramom, jezo, krivdo, gnusom, obupom. Kadar pa nam do hrane sploh ni, nam naše telo kar kriči, da ne zmore več. Prenasičeni smo, polni ene bolečine, odpora, nemalokrat zaradi neizpolnjujočih odnosov, zato se nam hrana gnusi, nam gre na bruhanje, vase ne moremo spraviti niti grižljaja. V nas je nekaj, kar preveč boli, da bi lahko sproščeni dihali, čutili in polno živeli.

Ob bolečih preizkušnjah, pa naj gre za partnerski prepir, ob občutkih zavrženosti, neuspešnosti, po nečem, kar nas užalosti, boli, tudi ob slovesu, denimo ločitvi, smrti, včasih preprosto ne moremo jesti, hrana se nam upira, vsa čustva nam zamrznejo v telesu. Vsak grižljaj se nam zatakne, saj naša psiha ni umirjena in tudi naše telo ni zmožno sproščenega prehranjevanja. Hrana pa lahko predstavlja tudi uteho, saj po njej posegamo, da bi se potolažili ali pa nagradili po težkem dnevu, po uspešno zaključenih projektih ali po drugi strani po porazu, ko potrebujemo nekaj, da bi nam ''posladkalo življenje''. Nemalokrat mislimo, da je to vse, za kar gre. Zgolj okusna nagrada samemu sebi. A kaj s tem zadovoljujemo, kaj s tem polnimo?

 

Hrana kot nadomestek odnosov?

Kolikokrat se, ko posežemo po hrani, še posebej po nečem sladkem, po procesirani, hitro dostopni hrani, ali pa ko si na krožnik naložimo ogromne količine hrane, največkrat na skrivaj, ko smo sami, vprašamo, ali smo zares lačni? Kako pogosto se ozremo vase in poskušamo začutiti, kaj v tistem trenutku potrebujemo? Ne le, da včasih menimo, da smo lačni, pa smo v resnici le dehidrirani, temveč smo včasih žejni odnosov. Ob občutkih neslišanosti, doma, v službi, v partnerstvu, prijateljstvu, bi nemalokrat potrebovali le objem, prijazno besedo in občutek pripadnosti. Objem ljubljene osebe, nekoga, ob katerem nam je varno, pomiri naš plazilski del možganov, amigdalo, ki je ves čas na preži. Ob dotiku se v možganih sprosti oksitocin, ki mu pravijo tudi hormon ljubkovanja in se med drugim izloča tudi med dojenjem. Bližina, pa tudi pogovor, lahko umiri naše dihanje, to vpliva na zmanjšano tesnobo in večji občutek umirjenosti. V trenutkih prepirov, v osamljenosti, razburjenosti, pa so mamljivi prigrizki na videz najbolj enostavna, hitra rešitev. S hrano lahko potlačimo žalost, stisko, poln trebuh na nek način simulira občutek topline, udobja, vendar le kratkotrajno. Po drugi strani pa nam lahko stiska povsem zablokira apetit, kar je sporočilo, da je bilo nečesa preveč in da se moramo osvoboditi bremen, da bi sploh lahko spet začutili sebe in svoje potrebe.

 

Raziskovanje odnosa do hrane

Razumevanje svojega odnosa do hrane in tega, ali nam določena hrana predstavlja nagrado, pomiritev, sprostitev, pobeg, tolažbo, ali kaj drugega, lahko raziskujemo tudi s pomočjo samorefleksije. Vsakič, ko sploh nimamo apetita ali pa hrepenimo po določeni vrsti hrane, še posebej po t.i. ''comfort food'', tolažilni hrani, se poskušajmo ozreti vase in raziskovati. Lahko se vprašamo: Kaj čutim v telesu? Sem žalosten? Razburjen? Jezen? Utrujen? Kaj bi v tem trenutku potreboval? Kaj bi me razveselilo? Kaj rad počnem, poleg poseganja po hrani, kar bi morda pomagalo? Lahko komu povem, kako se počutim?

S tovrstnim raziskovanjem in s pomočjo pogovora, tudi samopogovora in analize, npr. s pisanjem dnevnika, lahko odkrivamo, kaj zares potrebujemo in prepoznavamo svoje unikatne povezave med določenimi čustvi in odnosom do hrane.

 

Avtor: Sara Bürmen