Žalost in solze: Darilo sebi na poti sprememb

Sočutje do sebeNekateri ljudje solze povezujejo s šibkostjo, v resnici pa solze zdravijo in nam omogočajo, da v polnosti čutimo, živimo in se poslovimo.

 

Solze pripovedujejo zgodbo

Jočemo, ko nam je hudo, ko se počutimo osamljene, izdane, ko smo nemočni, včasih tudi, ko smo ganjeni, srečni, hvaležni, ali pa je v nas vihar bolečih čutenj ter smo razdraženi in zafrustrirani. Solze ne pomenijo šibkosti, nezrelosti, temveč ravno obratno, so dokaz, da nam je mar, da čutimo, doživljamo, da smo ljudje, senzitivni, čuteči, ter sporočajo tudi, da smo morda predolgo stiskali zobe, predolgo smo morali biti močni. Ne jočemo vsi na enak način, enako pogosto, nekateri si solz ne dovolijo. Splošno prepričanje je, da jočemo na pogrebih, včasih ob slovesih, v trenutkih, ko se nam je zgodilo nekaj groznega. To pogosto drži, vendar nemalokrat ljudje ravno v takšnih situacijah, ko globoko trpimo, iz sebe ne moremo iztisniti niti solze. Občutki sramu, izpostavljenosti ali zgolj drugačen način soočanja z bolečino ter žalovanja so razlogi, zaradi katerih ni nujno, da bomo sploh zajokali.

Po drugi strani pa nas solze, tiste izjokane, ali pa zgolj prepoznane, a zadržane, skrite nekje za očmi, ker preprosto ni varno, da bi si jih v tistem trenutku dovolili, lahko presenetijo takrat, ko bi najmanj pričakovali. Včasih nas lahko to, kar nam nekdo drug reče, naredi, kako nas pogleda, zaboli in nam gre na jok. Kaj se takrat dogaja v nas in zakaj smo žalostni? Morda je oseba, ki je s komentarji in vedenjem v nas prebudila žalost, zadela v bolečo točko, odprla staro rano.

Ta rana lahko izvira iz zgodovine odnosa s to osebo, iz odnosa do samega sebe, morda so nas besede zabolele, ker imamo slabo samopodobo, nemalokrat pa smo žalostni ob nečem, kar nas, zavestno ali podzavestno, spomni na vzdušje domače družine, predvsem na situacije, ko smo se čutili neslišano, nepomembno, spregledano, naporno in odveč. Ko nekdo pove, naredi nekaj, kar nas spomni na to, kako nam je bilo ob mami, očetu, kadar nismo dobili nečesa, kar smo potrebovali, pogrešali, nas pošteno zaboli. Morda solzam takrat dovolimo prosto pot ali pa jih nemalokrat zadržimo, saj si prigovarjamo, da nismo otroci, da moramo biti odgovorni, razumski.

 

Žalost in solze omogočajo spremembe

Solze so torej povezane z raznolikimi čustvi, ne le žalostjo, obupom, temveč tudi jezo, strahom, besom, izdajajo pa, da se je v nas nekaj predolgo nabiralo, ter da je nastopil trenutek očiščevanja. Solze so zdravilo in omogočajo pristni stik s seboj, odpirajo pot do sprememb in so korak na poti do prebolevanja, zaključevanja, slovesa od nečesa ali nekoga, lahko osebe, življenjskega obdobja, izgube ipd. Če si žalosti in solz nikoli ne dopustimo, jih odrivamo, si s tem zapiramo pot do polnega čutenja, do prepoznave in ovrednotenja, kaj je za nas pomembno, kaj pogrešamo, česa si želimo in tudi, kje bomo postavili mejo. Solze nas ustavijo, utrudijo, izčrpajo, a hkrati ponudijo dragocen vpogled v to, kaj nas boli, kje je morda še kakšna nezaceljena brazgotina na naši duši ter nas povežejo z notranjim glasom, ki nam šepeta, kaj se pravzaprav dogaja z nami.

Morda smo bili predolgo vpeti v spone funkcioniranja na avtopilotu in si nismo dovolili čutiti, morda smo se prepričevali, da moramo zdržati, biti močni, a solze so moč telesa in duše, da se zaustavimo, vzamemo čas za celjenje ran ter si vzamemo predah od nenehnega hitenja in vsakodnevnega načrtovanja. Solze posežejo v naš ritem življenja in sporočajo, da je bilo nečesa preveč ali pa premalo, ter nas opomnijo, da smo bitje, ki potrebuje nežnost, objem in premor. Ko se solze poležejo in se umirimo, pa nam take izkušnje dajejo tudi moč za sprejemanje odgovornosti, saj smo le mi tisti, ki se lahko odločimo, kaj bomo naredili, da nas žalost ne bo predolgo stiskala v primežu, da si jo bomo sicer dovolili, prečutili, a ne dopustili, da bi zasenčila naše življenje. Žalost nam omogoča skromnost, priznanje svojih strahov in nas poveže s tistimi, ki bodo našo žalost znali spoštovati, ponuditi toplo besedo ali objem.

Solze in žalost torej niso odraz šibkosti, temveč najbolj naraven način izraza poslavljanja, zaključevanja, preoblikovanja vzorcev in omogočajo pot do življenja z več svetlobe in veselja. Tudi solze veselja in ljubezni so dragocene in redki biseri, ki se jih ne rabimo sramovati, temveč jih lahko shranimo v svojem srcu kot posebne, kot občutke živosti, hvaležnosti in posebnosti.

 

Avtor: Sara Bürmen