Zdravljenje čustvenih ran

Prevzemanje odgovornosti

Slovo od preteklosti

Biti človek, živeti življenje, pomeni, da smo kdaj tudi ranjeni, da nas boli. Bistvena razlika med ljudmi pa je, kaj kdo naredi s to bolečino. Lahko se samopomilujemo, smo najbolj ubogi, krivica vedno doleti samo nas, čakamo na nekoga, ki bo popravil to krivico in tako dajemo moč za lastno življenje v roke nekomu drugemu. Od njega postane odvisno, kako bomo mi živeli. Lahko pa se odločimo in vzamemo življenje v svoje roke in iz te bolečine zrastemo še močnejši, bolj razumevajoči do sebe in drugih ljudi. Prvi korak na tej poti je prevzeti odgovornost za lastna čutenja. Tudi, če drugi naredi nekaj, zaradi česar smo upravičeno prizadeti, so ta prizadetost in z njo povezana čutenja žalosti, nemoči, strahu, jeze, nevrednosti še vedno naša in kaj bomo z njimi naredili je v naši moči. Ali bomo vztrajali v vlogi večne žrtve in čakali na pravično povračilo ali bomo naredili korak naprej ven iz tega? Bistvenega pomena je, da si, ne glede na krivico, ki se nam je zgodila, čustva priznamo in jih zadržimo. Smo nekaj časa z njimi in ne odreagiramo avtomatsko, poskusimo narediti nekaj drugače. Če običajno napademo nazaj, se zadržimo in tega ne storimo. Če se umaknemo na samo, v svoj svet (fizično ali čustveno), tega ne naredimo in ostanemo ter vztrajamo v pogovoru in izrazimo svoja stališča. Raziskujmo svoj notranji svet, svoja čustva, kaj se prebuja, kakšna so naša pričakovanja glede tega, kaj bi okolica morala narediti za nas in kakšni so naši odzivi.

 

Raziskovanje vzorcev

V drugem koraku gremo raziskovati, kje smo razvili določene vzorce. Če na neko krivico, ki se nam zgodi, odreagiramo na način, ki težav ne rešuje, ampak jih poglablja ali vsaj ohranja na istem nivoju, spada vzorec zelo verjetno nekam v preteklost. Pričakovanja, ki jih imamo do okolice, so pravzaprav neuslišane želje majhne punčke, ki si je želela, da bi jo nekdo potolažil, umiril, ji pokazal kako reševati spore, težave. Se je ta majhna punčka že takrat naučila, da pripada družini ko pridno, potrpežljivo čaka ali pa mogoče ko besni, saj so jo edino takrat opazili in ji namenili vsaj malo pozornosti? Ta vzorec sedaj ponavlja tudi v odrasli dobi in čeprav je sedaj odrasla ženska, se ta majhna punčka tako glasno prebudi in še vedno čaka na nekoga, ki bo naredil naslednji korak, ki bo rešil njeno težavo. Res je, da kot deklica ni imela moči rešiti težav, ki so jo enostavno presegale in bi si zaslužila, da bi starši znali, zmogli pristopiti do nje na način, da bi se počutila slišano, vendar pa ima sedaj ta odrasla ženska moč, da nekaj naredi drugače. Velik del čutenj nemoči, žalosti, obupa, besa, ki se ob doživeti krivici v sedanjosti tako močno prebujajo, spada v preteklost, k tisti majhni punčki.

 

Soočanje z bolečino

Ko najdemo stik z majhno deklico v sebi, ne samo na razumski ravni, ampak začutimo njeno bolečino, bomo imeli možnost pozdraviti vzrok nefunkcionalnega odzivanja na izkušnjo krivice v sedanjosti. Ob tem se lahko zgodi, da začnemo kriviti starše za težave v sedanjosti. Tudi to je stranpot, ki ne bo rešila težav v sedanjosti. Tudi, če so vam starši hote, največkrat pa nehote, povzročili bolečino, ste sedaj kot odrasla ženska, vi tisti, ki imate moč, da potolažite tisto majhno punčko in se dvignete iz začaranega kroga ponavljanja bolečine svoje preteklosti. Ne mož, ne prijatelji, ne služba ali denar, ne bodo zapolnili te bolečine, samo vi ste tisti, ki lahko punčki daste to, kar si je zaslužila že leta nazaj in še vedno čaka, da ji pridete naproti. Več o tem, kako to narediti, lahko preberete tukaj.

Skok v preteklost naj ne bo hobi za iskanje krivca za vaše težave, ampak odskočna deska za razumevanje sebe, svojega delovanja in za učenje drugačnega odzivanja na težave v sedanjosti.

 

Avtor: Petra Vršnik