Anksioznost in brezposelnost: Od strahu do službe

Jutranje prebujanje

Brezposelnost je polna nepredvidljivih korakov, premišljevanj in dilem. To je lahko izjemno ranljiv čas, ko se marsikdo vpraša: Bom zmogel? Koliko časa bom iskal službo? Kako bo s financami? Za takšnimi vprašanji se pogosto skrivajo strahovi, ki kratijo spanec, nas delajo nemirne, razdražljive, obupane, jezne in zafrustrirane, še toliko bolj, če smo nagnjeni k anksioznosti.

 

Družinska dota in prepričanja o sebi

 

Strahovi so kot tančice, ki zameglijo potlačena čustva in prepričanja o sebi, svetu okoli nas in ljudeh. Marsikdo od nas bi na vprašanje, ali verjame vase, v svoje sposobnosti, ali se ceni, zna prepoznati, kaj lahko ponudi delodajalcu in kakšno delo ga iskreno veseli, sprva odgovoril pritrdilno. Ko pa se zazremo globoko vase, še posebej v pogovoru z osebo, ki ji zaupamo, pa naj bo to partner, prijateljica, terapevt ali drug zaupnik, nemalokrat odkrijemo, da en del našega jaza dvomi vase.

Morda verjamemo, da je za nas prava le služba, kjer imamo čim manj stika z ljudmi, saj se nam odnosi zdijo težavni, mogoče smo prepričani, da je bolje, če se držimo že dosežene izobrazbe in da ne bi zmogli novega izobraževanja, ker je za nas to pretežko. Lahko nas je strah, da nismo dovolj pametni, dovolj kompetentni. Na tihem smo prepričani, da bo vsaka nova služba prava muka ali pa, da moramo sprejeti kakršnokoli delo, ker ne smemo biti izbirčni.

Vsa ta prepričanja nemalokrat opravičujemo in skušamo razumsko pojasniti. V resnici se za njimi pogosto skrivajo manjše ali večje ranjenosti iz otroštva, ki izvirajo iz situacij, v katerih nas starši, pa tudi sorojenci, mentorji in drugi, niso začutili. Odnosi v družini, vzdušje in način komunikacije med očetom in mamo, ter tudi samopodoba vsakega od staršev, še kako vplivajo na izoblikovanje otrokove identitete- tudi njegove predstave o tem, kdo je, kaj želi in kaj zmore.

Poniževanja, visoke zahteve, siljenja v dejavnosti, ki naj bi oblikovale otrokovo poklicno prihodnost, ali pa, včasih zakrinkana, sporočila otroku, da je neumen in šibek, lahko delujejo razdiralno in vplivajo tudi na njegovo karierno pot, ki je zato posuta s strahovi. Kakšno samopodobo si je izoblikoval otrok? Ali so zaupali vanj in mu pustili lastno pot ali pa so ga nadzirali, mu vsiljevali svoja prepričanja, morda ignorirali v njegovih željah? Vse to so rane, ki lahko v času brezposelnosti ponovno zaskelijo.

 

Pot skozi strahove

 

Eden od zdravilnih pristopov je ta, da svojih strahov ne dojemamo kot sovražnikov, ampak nanje gledamo kot na preizkušnjo. Strahovi varujejo pred bolečino, s katero se trenutno morda še nismo pripravljeni soočiti. Brezposelnost je pogosto izjemno težka situacija, vendar pa ponuja priložnost za raziskovanje, kdo smo, kaj zmoremo in kaj želimo. Med brezposelnostjo se morda prvič v življenju soočamo s ponotranjenimi vzorci čustvovanj, razmišljanj in delovanj, ki nam preprečujejo zadovoljstvo.

Pri premagovanju anksioznosti v času brezposelnosti lahko pomagajo:

  • pisanje dnevnika,
  • čuječna meditacija,
  • kakovostni odnosi, v katerih bomo lahko pristni in v katerih ne bo potrebe po skrivanju težkih doživljanj, temveč bomo lahko pokazali ranljivost in strah,
  • umirjanje telesa in duha, kar poskrbi za znižanje kortizola in več dopamina, hormona sreče, to pomaga k pozitivnemu soočanju z izzivi,
  • kakovostno spanje in prehrana,
  • sprehodi, gibanje na zraku: gibanje bo pomagalo pomiriti zaskrbljenost in nemirne misli,
  • raziskovanje lastnih želja in potreb: Kaj želimo delati, kje se vidimo na karietni poti?

 

Avtor: Sara Bürmen