Kaj doživljamo kot stresno ter naši odzivi na stres je popolnoma individualno in odvisno od številnih dejavnikov. Ravnanja s stresom se učimo od najbolj zgodnjega otroštva dalje. Dojenček doživlja stres, ko je lačen, ko je žejen in že v teh trenutkih ponotranji izkušnjo, kako je, ko te nekdo nahrani, ko te potolaži. In tako počasi oblikuje občutek o sebi in o načinu ravnanja s stresom. Sprva potrebujemo pomoč neke odrasle osebe, ki nas in naš živčni sistem pomirja, ko je le–ta vznemirjen. Ko pa ta način soočanja ponotranjimo, ga postopoma začnemo uporabljati sami in ga nadgrajevati.
Ob doživljanju stresa se naša pozornost preusmeri na reševanje problema, kar je dobro, saj se zaradi tega hitreje prilagodimo. Najbolje zaželeno je, da je raven stresa, ki ga skozi življenje doživljamo, ravno dovolj velika, da je izziv za posameznika in njegove zmožnosti za spoprijemanje z njim ravno dovolj velik, da lahko z njim zdrži. Ob tem so zelo pomembne naše pretekle izkušnje. Če smo podobne težave v preteklosti že uspešno razrešili, vemo, da bo verjetno rešljiva še enkrat. Ob tem krepimo občutek sposobnosti, suverenosti. Sčasoma postanejo težave, ob katerih porabimo veliko moči za njihovo razreševanje, zgolj nevšečnost, s katero se je pač potrebno soočiti. Ob vsakem reševanju težav se učimo različnih in novih veščin in s pridobivanjem novih pozitivnih izkušenj strese lažje prenesemo in nas dogodki ne vržejo iz ravnotežja tako zlahka. Za uspešno krmarjenje skozi življenje je torej sposobnost soočanja s stresom in učenje iz preteklih stresnih izkušenj zelo pomembna veščina.
V kolikor pa naletimo na situacije, ki so za nas preveč stresne in nas preplavi intenziteta čutenj, s katerimi ne zmoremo zdržati, se v našem telesu aktivirajo preživetveni mehanizmi (boj, beg, zamrznitev). Na primer, otrok pred spanjem joka in nihče ga ne pride potolažit, otrok začne divje jokati (boj), ko še vedno ni nikogar, ki bi ga potolažil, pa enostavno obupa (zamrznitev). V tem primeru se telo ne uspe pomiriti, kar pomeni, da se ta izkušnja v telesu ne zaključi, ostane v nas zaklenjena in se vedno znova aktivira, ko nas nekaj v nas ali v okolici spomni na ta dogodek. Ta reakcija je biokemična, nezavedna in instinktivna, kar pomeni, da ob tem ni prostora za razmišljanje. Večkrat, ko se naše telo ni uspelo pomiriti v zgodnjem obdobju življenja, večkrat se je pojavila potreba po uporabi avtomatske, nezavedne, instiktivne reakcije boja, bega ali zamrznitve in posledično se je ta vzorec ravnanja v stresnih situacijah bolj utrdil. Telo in možgani dojemajo ta način soočanja s stresom kot osnovni način spoprijemanja z le–tem, kar pomeni za nadaljnje življenje slabšo odpornost na stresne situacije skozi življenje (v kolikor ne prekinemo tega vzorca).
Naše telo zaznava nevarnost in se odzove, ko v okolju ni dejanske nevarnosti, zaradi v nas zakopanega občutka ogroženosti iz preteklosti. Občutki nemoči, ogroženosti, ujetosti se aktivirajo v sedanjosti zaradi nesprocesirane travmatske izkušnje iz preteklosti. Na primer, ko se otrok ne želi obleči za v šolo, vam pa se mudi v službo, ko šef kritizira opravljeno delo, ko nekdo na cesti ne spelje takoj ob zeleni luči, ob hitenju ob oddaji delovne naloge, ob prepiru s partnerjem, … Takšne in podobne vsakodnevne situacije nas lahko nezavedno spominjajo na občutke strahu, ogroženosti iz preteklosti in v želji po zaščiti pred nevarnostjo se bo aktivirala preživetvena reakcija, torej boj, beg ali zamrznitev. Ti odzivi se lahko aktivirajo večkrat dnevno in nas na dolgi rok izčrpavajo in jemljejo dragoceno življenjsko energijo.
Način rešitve telo izbere glede na pretekle izkušnje. In če je otrok preživel na način, da je zamrznil (npr. ob nasilju, zlorabi, zanemarjanju), bo ta odziv pogost ob doživljanju stresnih situacij tudi v odraslosti.
Rešitev se skriva v učenju sposobnosti zaznavanja našega telesa in aktivni skrbi zanj, da se sprosti, umiri. Z aktivnim pristopom v obliki učenja skrbi zase, za svoje telo, za svoj živčni sistem lahko ponovno vzpostavimo notranje ravnovesje. Prvi korak je zavedanje, katere dogodke doživljamo kot stresne, nevarne? Katere misli se ob tem pojavijo in kako se na to odziva naše telo? Čuječnost in meditacija lahko pomagata pri povečanju zavedanja samega sebe. Pomirjenost telesa pa lahko dosežemo tudi z dihanjem, gibanjem in ukvarjanjem z umetnostjo. In v kolikor ne uspemo sami izstopiti iz začaranega kroga odzivanja na stres, obstaja strokovna pomoč, ki nam pomaga pri predelavi nezaključenih travmatičnih doživetjih, ki so shranjene v telesu in nam tako odpre možnost za učenje ravnanja s seboj v stresnih situacijah na drugačen način.
Avtor: Petra Vršnik