Bližina. Želimo si je, a se je pogosto tudi bojimo in velikokrat nezavedno naredimo sami velik korak v smer, da se ji izognemo. Le zakaj, če si pa le-te tako zelo želimo? Bližina je lahko zastrašujoča, če je v nas zapisana informacija, da boli. Osebe, ki imajo za seboj težje izkušnje odnosov, bližino povezujejo z negativnimi doživljanji. Ponotranjena imajo sporočila, kot so: »Ljudem ne moreš zaupati« ali »Ko si ranljiv, te ljudje ponižajo«. Ker so bili pomembni zgodnji odnosi zaznamovani z nesprejetostjo, nerazumevanjem ali nasiljem, so prepričani, da jih bodo ljudje prizadeli in jim škodovali. Čeprav se notranjemu hrepenenju po bližini nikoli zares ne odpovemo, bodo posamezniki s tovrstnimi izkušnjami navzven delovali na način, da se jim bo prava bližina vedno znova izmuznila.
Vsem zgoraj navedenim oblikam vedênja je skupno to, da odgovornost za lastno življenje oseba preda v roke drugemu in od njegovega odziva bo odvisno, ali je potem ta zadovoljna, srečna in pomirjena, ali ne. In to je manipulacija, ki nikoli ne vodi v povezanost in medsebojno bližino. Intimen, odkrit pogovor, kjer bi posameznik razkril globlje plasti sebe (tisto, kar se skriva pod temi manipulacijami), pa je nevaren. Z njim bi razkril nezaželene plati samega sebe, ki jih je že davno skril tudi pred sabo.
Celo življenje lahko išče in hrepeni po ljubezni, po občutku sprejetosti, a mu pretekla težka doživetja lahko onemogočijo izkusiti pravo bližino. Hodi skozi življenje, iščoč ljubezen, pripadnost, sprejetost, a se mu vedno znova izmakne. Največkrat posameznik ne razume, zakaj se to dogaja, in se sprašuje, s čim si je to prislužil. Odgovor je, z ničemer. Vsak si zasluži biti ljubljen. Vprašanje pa je, kako strašljiva je zanj prava bližina. Ker tisti, ki ti je blizu, te lahko rani. In če v odnose prihaja z odnosno travmo, ki se je zapisala v njegovo telo, je logična posledica, da ga je bližine strah, saj prebuja v njem preteklo grozo. Edina pot v odnos, kjer osebe ne bo vodila pretekla groza, je aktivno soočanje s samim seboj in nerazrešenimi vsebinami iz preteklosti. Pomembno je, da damo mesto bolečim izkušnjam iz preteklosti. Da spregovorimo o njih. Da spregovorimo o strahu, sramu, jezi, besu …, o vsem, kar se je zasidralo v naše telo in kar nas ovira, da se pristna bližina s sočlovekom vedno znova spretno izmakne.
Proces soočanja s sabo zahteva svoj čas in veliko potrpežljivosti ter sočutja do samega sebe. Vendar je vredno. Soočanje s samim sabo, s svojimi bolečinami, prinaša večjo zmožnost, da poskrbimo zase in za svoje potrebe, večjo zmožnost zaupanja vase, v svoje sposobnosti, občutek lastne vrednosti in notranje varnosti. Z večjim zaupanjem vase pa hkrati pride tudi več zaupanja do sočloveka, saj zaupamo, da bomo zase znali sprejemati prave odločitve, da bomo znali razbrati, kateri so ljudje, ob katerih se bomo lahko razvijali v smer, ki si jo želimo.
Cilj soočanja z bolečinami iz preteklosti je, da postanejo del preteklosti in da ne ovirajo kvalitete življenja v sedanjosti. Z osvoboditvijo globoko zakopanih občutkov si damo možnost razvoja lastnih potencialov in kreativnosti. In ko govorimo o bližini, je cilj soočanja s preteklimi bolečinami v tem, da lahko kljub bolečim izkušnjam tvegamo in vstopamo ranljivo v odnose, v katerih izkusimo, da je bližina lahko prijetna in varna. Življenje z izkušnjo, da je tam nekje nekdo, ki mu pripadaš, je veliko lažje in lepše.
Vsak si želi odnosa, v katerem bo sprejet takšen, kakršen je, v vsem svojem bistvu. Na nas pa je, da se naučimo izražati sebe, svoje potrebe in želje na način, ki vodi v povezanost in ne v odtujenost.
Avor: Petra Vršnik