Notranji kritik oziroma kritični notranji glas je posledica vseh vrst zlorab, zanemarjanja in drugih doživetih travmatičnih dogodkov v otroštvu. Sebe kasneje kot odrasli namreč v veliki meri obravnavamo zelo podobno, kot so se do nas vedli v našem otroštvu. Prav vsak otrok je do neke mere doživljal zanj travmatične dogodke in zavrnitve skozi obdobje razvoja in takrat je inkorporiral notranji vzorec v obliki destruktivnega miselnega procesa, katerega sedaj nosi skozi življenje. Na kritični notranji glas lahko gledamo kot na notranjega sovražnika, ki ogroža samo-aktualizacijo in samo-uresničenje, saj spodbuja nezaupanje, obračanje navznoter, zanikanje sebe in se obrača vstran od aktivnosti za doseganje naših ciljev. Internaliziran notranji kritik in njegovi napadi vplivajo prav na vsak aspekt naših življenj. Opazujemo ga lahko v delovnem okolju, v družini, v odnosih,… Pripoveduje nam, da naj se ne preveč zbližamo v odnosih, da naj ne gremo predaleč v karieri. Misli našega notranjega kritika so lahko zelo krute: »Kdo misliš da si?« »Nikoli ti ne bo uspelo.« »Nikomur ne bo nikoli mar zate.« Lahko pa so te misli tudi varljivo mirne in pomirjujoče: »Čisto dobro ti je, če si sam.« »Edina oseba, na katero se lahko zaneseš, si ti sam.« »Samo še en kozarček in se boš takoj počutil bolje.« Ne glede na to, ali so krute ali pomirjujoče, nas te misli pogosto držijo nazaj pri doseganju ciljev in nas vodijo k dejanjem, ki prizadenejo nas same in ljudi okrog nas.
Pot soočanja s kritikom ni najlažja, saj zahteva prevzem odgovornosti za svoje lastno življenje in soočanje z bolečino preteklosti. Vendar pa je soočanje s kritikom tudi izjemno darilo, ki ga lahko damo samemu sebi, saj omogoča bolj pristen stik s sabo in hkrati s svetom okrog nas.
Notranji kritik sam od sebe ne bo izginil, niti se spremenil. K njemu moramo pristopiti na aktiven način. Ključen korak pri soočanju s kritikom je sprejeti odločitev, da ne želiš več tako živeti. Verjeti, da je drugače živeti možno in se odločiti, da je vredno truda, vredno preživeti bolečino notranjega otroka, ki se bo ob tem pojavila. Če ti kritik sporoča, da si nesposoben, se bo potrebno soočiti s čutenji, ki ležijo za to nesposobnostjo. Lahko, da se je ta mali fantek, ali mala punčka počutila nesposobno, ker doma ni bilo dovolj pohval in spodbud, mogoče so temu otroku celo povedali, da iz njega nikoli nič ne bo. In sedaj se ta odrasel posameznik še vedno počuti nesposobnega, spodaj pa so ostala zakopana čutenja tistega malega fantka oz. punčke, žalost, osamljenost, zavrženost. Šele, ko se soočiš s to bolečino, se lahko od kritika posloviš, saj ga ne potrebuješ več, kritik te je namreč na nek način ščitil pred bolečino, ki si jo kot otrok doživljal in se z njo nisi zmogel soočiti.
Odrasel posameznik ima to moč, da izzive, ki jih s sabo prinaša kritik, vzame kot priložnost za čustveno spoznavanje svoje preteklosti in ustvarjanje najboljše možne verzije samega sebe.
Avtor: Petra Vršnik