Vsak je kot otrok bil kdaj razočaran, neslišan, osamljen, obupan,… Nekatera ta občutja smo presegli, nekatera pa so se usidrala in nam delajo »zmedo« tudi v odrasli dobi. Mogoče otrok v nas odraslih kriči po pozornosti na neprimeren način (z zamujanjem, razgrajanjem, popivanjem, s potrebo biti stalno v središču pozornosti), mogoče se umika, ker ne pričakuje pozitivnega odziva, ne upa prosit za pomoč, ne zna reči ne, ker se je že kot otrok naučil da mora biti priden.
Najprej je potrebno priti v stik s tem ranjenim notranjim otrokom, ga zares slišati kaj je tisto na kar nas želi opozoriti, in potem poiskati drugačne bolj funkcionalne načine za zadovoljitev teh primarnih notranjih potreb tega ranjenega otroka v nas. Mogoče si želi le pozornosti in jo išče na precej neprimeren način, ko bomo slišali, da je vse kar rabi pozornost, bomo zmogli dati temu malemu otroku tisto kar potrebuje.
Pomaga lahko pogovor oziroma dialog z otrokom v nas. Najbolje je to storiti pisno, in sicer tako da desno roko uporabimo za odraslega in levo roko za otroka (če ste levičarji zamenjajte roki). Lahko ga sprašujemo, mu kaj povemo, pomembno pa je, da smo z njim iskreni in da ne obljubljamo česar nimamo oziroma ne moremo izpolniti.
Poskusite. Izgubiti nimate kaj, pridobite lahko pa veliko!
Avtor: Petra Vršnik