Prekoračevanje meja se nam dogaja in to v vseh odnosih (partnerstvo, prijateljstvo, kolegi, otroci). To ne pomeni, da smo slabi ljudje. Največkrat nezavedno, nehote prestopimo meje drug drugemu, saj veliko meja na prvi pogled ni tako zelo očitnih in jih pogosto sploh ne zazna(va)mo.
Imamo srečo, da živimo v času, ki je naklonjen učenju medosebnega povezovanja na čustveni ravni, ko je možno biti avtonomen in povezan hkrati; torej naklonjen odnosu, kjer se ni potrebno podrejati drugemu, pričakovati, da se bo drugi podrejal nam, temveč živeti avtentično in hkrati še vedno biti v odnosu. Da to zmoremo, moramo znati zaščititi svoje osebne meje in prav tako znati sprejeti ter spoštovati meje drugega. Če to že obvladate, super, sicer pa poglejmo najpogostejše in na prvi pogled ne tako očitne načine prekoračevanja meja. Če spodnje trditve veljajo za vaš partnerski odnos, je smiselno na tem področju kaj ukreniti, saj nas tovrstni čustveno nasilni posegi v intimni svet drugega oddaljujejo drug od drugega in od bližine, ki si je vsi tako zelo želimo in po kateri hrepenimo.
Nekaj ne tako zelo očitnih, a zelo tipičnih načinov, prekoračevanja osebnih meja.
Če bi me imel zares rad, potem bi _______________.
Toliko sem naredil zate. Ti bi moral vsaj ____________.
Ker se počutim __________ (jezno, žalostno, razočarano), se moraš ti spremeniti, prilagoditi (mi dati to, kar rabim, da se bom počutil bolje).
Ti si odgovoren za moja občutja. Zaradi tebe se počutim_______________.
Moral bi se počutiti _______________ (slabo, krivo, osramočeno, odgovorno zame).
Si vse, kar imam. Ne bi mogel živeti brez tebe.
Tako je in pika. Tako bi moral tudi ti misliti.
Bolj vem zate, kaj bi ti moral narediti, kot ti sam.
Bolj vem kot ti, kako se ti počutiš.
Če ne boš naredil tega, kar želim, da narediš, bom ________________ (grozilna sporočila).
Če imate občutek, da vas odnosi izčrpavajo, se vprašajte, katera vaša meja je bila prestopljena. Najlažje prepoznamo prestopanje meja, če smo pozorni na svoje misli, telesne senzacije, vedenje, ko smo z nekom v komunikaciji. Torej, ko smo pozorni nase (kaj čutimo, mislimo, delamo) in ne na drugo osebo (se ne sprašujemo, kaj ona čuti, zakaj ona to dela, kaj ona misli). Na prvo žogo se po navadi začnemo ukvarjati z drugim, kaj on dela narobe, kako bi on moral reagirati, kaj narediti. Tudi če je še tako res, da drugi dela vse narobe – se rešitev ne skriva v njem, ampak v nas. Drugi se mogoče bo spremenil, mogoče ne. Na to nimamo vpliva. Imamo ga pa nase. Zato se začnimo spraševati, kaj nam preprečuje, da bi postavili mejo, česa nas je strah.
Veliko ljudi ima občutek, da so odgovorni za srečo in počutje drugih ljudi in pri teh je potrebno veliko truda, da postavijo zdrave meje. Le kako boš postavil mejo nekomu in tvegal, da bo razočaran, jezen, dokler se počutiš odgovornega za njegova čustva. Krivda je naša pogosta spremljevalka, ko se učimo postavljati meje. Ko zavrnemo kakšno prošnjo, ko ne sprejmemo ponujene pomoči, se hitro prebudi občutek krivde. Pa smo zgolj poskrbeli zase. Lepo je biti pripravljen pomagati drugim, vendar je nujno, da lahko, kadar tako začutimo, tudi rečemo »ne« in zaradi občutka krivde ne popustimo ali delamo stvari, ki jih ne želimo. Način, kako postavljamo meje v odnosih, je odvisen od preteklih izkušenj, predvsem izkušenj iz zgodnjega otroštva iz primarne družine. Če smo imeli srečo, da so starši postavljali jasne razmejitve, potem nam ne bo težko v odrasli dobi (po)skrbeti zase. Če so nam bile osebne meje grobo kršene in smo v odziv na to kot otroci razvili določene obrambne mehanizme, ki so nam takrat pomagali preživeti, bomo tudi kot odrasli nezavedno uporabljali tovrstne obrambe; vsaj dokler se jih zavestno ne odločimo predrugačiti.
Kaj se nam zdi, da pridobimo, če smo pretirano prilagodljivi in dopuščamo, da prekoračujejo naše osebne meje? Bližino, naklonjenost, podporo … In potem lahko zaradi nekaj lepih minut na mesec, ko dobivamo to, trpimo dnevno prekoračevanje meja. Vendar v tovrstni komunikaciji pravega odnosa sploh še ni, saj nas drugi zares niti ne spozna, če skrivamo svoje pristne misli, čustva in se večinoma le prilagajamo. Zaslužite si tako vi kot vaš partner, da ste lahko to, kar ste; da sta lahko pristna oba in gradita odnos brez iluzij, manipulacij, umikanja in kar je še drugih načinov, kako zaščititi svojo ranljivo bit. Pri osebi, ki je leta in leta živela v odnosih, v katerih ni bilo prostora zanjo, se zatakne že pri vprašanju »Kdo sem?«. Osebe, ki težko postavljajo meje in ki imajo pomanjkanje občutka zase, »oživijo« šele v odnosih z drugimi, ko se ukvarjajo z njimi, njihovimi težavami, osebnostnimi lastnostmi, vedenjskimi vzorci. Kdo so sami, katera so njihova zanimanja, ob čem jim zaigra srce, pa večkrat težko povedo, saj se s temi vprašanji bore malo ukvarjajo. Za zdrav, ljubeč odnos je pomembno, da se zavedamo sebe – kdo smo, česa si želimo, kakšne so naše vrednote in da imamo pogum soočiti se z vdori od zunaj, vendar ne v protiobrambi, temveč na način, da ostanemo v stiku s sabo ter razkrijemo avtentičnega sebe. Za to je potrebno stopiti iz cone udobja, stopiti izza svojih zidov in povedati, kaj zares mislimo, čutimo, želimo, potrebujemo. To pomeni: biti ranljiv in zaupati v lastno sposobnost, da bomo ne glede na partnerjev odziv sposobni ljubečega in prijaznega odziva. Ljubeč in prijazen odziv do drugega in nas samih. Včasih to pomeni tudi, da se ljubeče umaknemo in se vrnemo šele, ko je nasprotna stran sposobna dialoga.
Avtor: Petra Vršnik