Psihoterapija ni čudežna paličica, ki v trenutku reši vse težave. In psihoterapevt ni nekdo, ki v rokavu skriva rešitev za vse težave tega sveta. Ima pa psihoterapevtski proces moč, da nauči posameznika poslušati sebe in poiskati rešitev v sebi. Posameznikom se na psihoterapiji odpirajo nova obzorja, postanejo vidne še druge perspektive, ki so bile pred tem njihovim očem skrite. Pomaga torej pri prepoznavanju nezavednih delov samega sebe, spreminjanju odnosa do sebe in drugih, spreminjanju lastnih čustvenih, miselnih in vedenjskih vzorcev, ki ne koristijo ter povzročajo težave. Marsikatera težava je posledica naučenih prepričanj, čustvenih in vedenjskih vzorcev, naučenih v zgodnjem otroštvu, in psihoterapija pomaga usvojiti veščine, ki skozi otroštvo niso bile usvojene.
Na psihoterapiji tako razvijamo:
Pomembno je začutiti bolečino otroštva, vendar pa psihoterapija ne sme biti samo globoko doživljanje bolečine preteklosti, bolečine otroškega obupa, nemoči, kajti samo razkritje, odkritje preteklih krivic ne bo pomagalo. Pomembno je predvsem, da ob razumevanju lastne preteklosti, ob zmožnosti čutiti krivice iz preteklosti, hkrati pridobivamo drugačne izkušnje v sedanjosti. Terapija je prostor, kjer je omogočeno prav to. Prostor za nove izkušnje. Ni dovolj, da nekdo razume, da ga je strah zaupati ljudem, ker ni imel varnih odnosov v lastni družini, kjer je bilo nasilje na dnevnem redu. Treba bo tudi začutiti strah tistega majhnega otroka v sebi, ki ni vedel, kdaj bo spet deležen zmerjanja, vpitja, tepeža. Začutiti bolečino izgubljenega otroštva, kjer ni bilo prostora za smeh in veselje, čeprav bi mu pripadalo. In nato tu in zdaj tvegati ter narediti nekaj novega. Kot otrok ni smel izraziti svojega mnenja, ker je bila posledica tega klofuta ali zmerjanje. Ko kot odrasli v terapiji, ob spodbudi terapevta, tvega, izrazi svoje mnenje in dobi drugačen odziv, kot ga pričakujejo njegovi možgani, ki so programirani na sprejemanje nasilja, ustvarja nove možganske povezave in s tem nove možnosti za nadaljnje drugačno, bolj zdravo odzivanje v specifičnih življenjskih situacijah. In prav te nove izkušnje, ki jih posameznik preizkusi v varnem terapevtskem odnosu in nato prenese v življenje, med druge odnose, fizično spremenijo poti v možganih in tako postane drugačno, bolj želeno odzivanje sploh možno. Življenje tako postane lažje in v njem je prostor za več veselja ter ustvarjalne svobode.
Za rast potrebujemo naklonjenost, toplino in zato se je treba odločati za poti, ki to podpirajo. Psihoterapija je lahko tovrstna podpora. Spoznanja v psihoterapiji pa je nato treba prenesti v prakso. To se ne zgodi samo od sebe. Potrebna sta trud in disciplina. Drobne odločitve na dolgi rok pripeljejo do korenitih sprememb. Če je želja nekoga odpreti se svetu, ljudem, je eno razumeti, katere izkušnje so posameznika pripeljale do tega, da se je zaprl in izgubil zaupanje v ljudi, in začutiti bolečino, zaradi katere se je zaprl pred svetom. Drugi, še pomembnejši del, ki podpira psihoterapevtski proces, pa je, da se vsak dan naredi nekaj malega za dosego cilja. Zapiranje v svoj svet, čakanje, ždenje ne rešijo težave. Sprememba se začne tu in zdaj. Pomembni so majhni koraki in jasna smer. Na mestu je vprašanje: »Kaj je bilo do zdaj narejenega, da bi se na problematične situacije znali odzivati drugače?« Če je ugotovitev, da ste ponavljali vedno isto strategijo na sto načinov, je psihoterapija odlično izhodišče za nov začetek. Nova pot pride, ko zapustimo staro, poznano, nam domačo vlogo in gremo ustvarjat nove, drugačne izkušnje. Ne pride nova pot, pa če po njej še tako hrepenimo, če le tuhtamo in na miru ždimo in čakamo. Danes lahko tvegate in naredite nekaj novega, drugačnega. Pa naj bo to odločitev za psihoterapijo ali pa kako drugače poiščete novo strategijo reševanja obstoječih težav.
Avtor: Petra Vršnik