Samski iz strahu

Samsko dekle

Ljudje smo bitja odnosov in vsi hrepenimo po pripadnosti, naklonjenosti, povezanosti, pa vendar je ogromno posameznikov samskih. Če ste med tistimi, ki si želite partnerja, pa vendar v dvojini vaše življenje ne zaživi, se to dogaja najpogosteje iz dveh razlogov:   

  • naredite vse, da odvrnete od sebe potencialne kandidate (ignoranca, zapiranje vase, zanemarjanje sebe, sovražnost do drugih …)​ 
  • intenzivno si prizadevate za razmerje s čustveno nedostopnimi osebami.

Za temi oblikami vedenja se skriva strah pred bližino in ravno ta vedenja nam onemogočajo izpolnitev najgloblje želje po povezanosti ter pripadnosti. Zato če želite ustvariti zdrav partnerski odnos, poskrbite najprej za svoj strah. Mogoče strahu sploh ne čutite oziroma se ga ne zavedate, a zgoraj našteta vedenja jasno sporočajo, da strah usmerja vaše življenje. Zazrite se vase, v svoja dejanja, pred čim bežite, katera je tista bolečina, ki nekje v kotu čaka, da se izčisti. Ne čakajte, da pride »pravi«, ki vam bo zacelil rane, ali da bo vaš leta nedosegljivi ideal končno spoznal in si vas zaželel ter zapolnil vašo praznino.   

Vedite, da za polno življenje ne potrebujete partnerja. Naučite se živeti polno sami in ne pričakujte, da vam bo praznino napolnilo partnerstvo. Sprejmite sebe, svoje občutke. Že danes ste dovolj dobri, ne potrebujete še enega popravka, da boste za nekoga dovolj dobri (imeti nekaj kilogramov manj, biti boljša gospodinja, biti bolj samozavestna, bolj razgledana ...). Da takšni, kot ste, niste dovolj, je popotnica iz vašega otroštva. Občutki nevrednosti, osamljenosti, nesposobnosti in druga težka čutenja, ki so ostala zakopana v vas, so posledica čustvenih ran iz otroštva. Začutiti te občutke, potolažiti ranjenega otroka v sebi in začutiti njegovo vrednost, je pot, ki vas bo vodila v osrečujoče odnose.   

Kaj so vaše otroške rane, ki želijo biti zaceljene? Ste živeli v družini, kjer ste se naučili, da ne smete imeti potreb? So imeli odrasli kup pomembnih težav in vi niste nikoli prišli na vrsto in ste se čutili samega, zapuščenega, zanemarjenega? Ali pa ste mogoče imeli izkušnjo, da je bližina nevarna in ste ob starših doživljali strah, grozo, od česar v odraslih odnosih bežite, saj si ne želite ponovitve travmatičnega otroštva? V družinah, kjer so doma nasilje, zlorabe, alkohol in druge zasvojenosti, za otrokove potrebe ni prostora, in čeprav navzven zdaj odrasli posameznik, je v sebi še vedno majhen, prestrašen otrok in v odraslih odnosih doživlja boleče poznano vzdušje primarne družine (osamljenost, nevrednost, zavrženost ...). 

Pomembno je iti ven iz cone udobja, si priznati, da si želimo, da bi nas imel nekdo rad, da bi nas sprejel točno takšne, kot smo, tvegati, se odpreti svetu. Če vas je strah iti med ljudi, na druženja in se ob druženju pojavljajo strahovi, povezani s tem, kako me vidijo drugi, ali bom izpadel čudno, kako naj se obnašam, da bom dovolj dober za druge, da se ne umaknemo, ampak soočimo z njimi. Vsi ti strahovi čakajo na razrešitev, ki jo ponujajo odrasli odnosi, če imamo pogum za to. Če si ženska moškega, ki ji je všeč, ne upa niti pogledati ali se do njega obnaša arogantno, do moških, kjer ne čuti nobene privlačnosti, pa je lahko prijazna in komunikativna, bi soočiti se s strahom pomenilo tvegati in biti prijazna tudi in predvsem z osebo, ki ji je všeč. Vzorci, naučeni v otroštvu, niso nekaj zabetoniranega in jih je možno spremeniti, če si tega dovolj močno želimo in nekaj za to naredimo. Zato tvegajte, naredite nekaj za izboljšanje samopodobe, saj ko se boste vi začeli sprejemati in se boste dobro počutili v svoji koži, se bo tudi okolica začela odzivati drugače.

 

Avtor: Petra Vršnik