Kako pogosto si v svoji glavi predvajaš stavke kot so: »Če bi bila normalna, bi lahko to opravila z lahkoto?« ali pa »Nekaj je zagotovo narobe z mano, sicer me tega ne bi bilo tako strah?« Je v tvojem besedišču pogosto uporabljena beseda moram, lahko bi? Kako poznano se slišijo naslednji stavki:
Se počutiš manjvrednega, ker je anksioznost tvoja redna spremljevalka na vsakem koraku? Mogoče se ti zdi, da jo boš s strogostjo do sebe pregnal. Mogoče imaš občutek, da samo realistično ocenjuješ svoje šibkosti, pomanjkljivosti. A dejstvo je, da bo samokritika občutek anksioznosti najverjetneje le še stopnjevala, zagotovo pa ga ne bo omilila. Postavi se ji po robu s sočutjem do sebe. Raziskave so namreč pokazale, da sočutje do sebe vpliva na manjšo anksioznost oziroma povečano zmožnost soočanja z njo. Pri tem ne gre za zanikanje naših pomanjkljivosti, šibkosti, pač pa gre za radikalno sprejemanje sebe. Sprejemanje lastne nepopolnosti, lastnega trpljenja, kar je sestavni del življenja, človečnosti.
Predstavljaj si učitelja, ki svoje učence večinoma kritizira, ki se osredotoča na učenčeve pomanjkljivosti, jih nanje vseskozi opozarja. Rezultat takega načina poučevanja je najpogosteje strah in odpor na strani učencev ter jeza in anksioznost na strani učitelja. Na drugi strani imamo učitelja, ki je vzpodbujajoč in podporen in se osredotoča na učenčeve moči, prednosti, ima jasna pričakovanja in je sposoben podati konstruktivne kritike. Kateri učenci meniš, da so uspešnejši? Vsekakor je to druga skupina, saj moramo za učenje biti odprti, kritika in obsojanje, pa nas zapirata. Zakaj bi bili sami do sebe ta kritični učitelj, ki ne daje pravih rezultatov? Bodi do sebe kot ta vzpodbujajoč, podporen učitelj in razvij pozitiven, sočuten dialog s samim seboj. Sprejmi se v vsem kar si, bodi naklonjen tudi svojim šibkostim in pomanjkljivostim, kajti šele sočutno sprejemanje le-teh ti bo pomagalo premagovati ovire in izziv anksioznosti.
Avtor: Petra Vršnik