Naše telo, tempelj resnice

Ženska silhueta

V telesu so shranjene vse zgodbe našega življenja. Vsa pretekla čutenja, spomini. Telo je dom naše intuicije, in če se naučimo poslušati svoje telo, bomo vedno vedeli, katera pot je prava za nas, in ne bomo iskali rešitev zunaj sebe, ampak v sebi.

Telo z nami komunicira preko telesnih senzacij, in sicer preko:

  • napetosti oz. sproščenosti mišic,
  • spremembe v vzorcu dihanja,
  • občutka teže oz. lahkotnosti posameznih delov telesa,
  • občutka šibkosti oz. moči v posameznih delih telesa.

Kako vaše telo reče nečemu da oziroma ne? Pomislite na nekaj prijetnega, česar se veselite (npr. dopust). Ko razmišljate o tem, kaj se dogaja v vašem telesu? Pride občutek lahkotnosti, občutek moči v nogah, bi kar nekam šli, se obraz razleze v nasmeh, se oči razprejo … Zdaj pomislite na nekaj, kar vam predstavlja težavo (npr. dodatna zadolžitev na delovnem mestu, ki si je ne želite). Kaj čutite v telesu? Težo na ramenih, glavo vleče navzdol, so noge kot prikovane v tla, pritisk v prsnem košu, se grlo zapre, pride občutek, kot da ne zmorete govoriti …

Kaj naredi vaše telo, da dobi vašo pozornost? Zboli, je v bolečinah, pride nespečnost, tesnoba ...

Zgodba nekega dekleta in boj njenega telesa za njeno pozornost. Študentka. Inteligentna, sposobna, precej uspešna tako pri študiju kot pri delu, kar pa čedalje težje vzdržuje, saj jo muči nespečnost. Očitnega razloga za nespečnost sama ne najde. Čustva potlači, ne ve, kaj naj z njimi. Do vseh je prijazna, ustrežljiva. Ljudje so radi v njeni družbi, ona je raje sama. Osamljenost premaguje z zatekanjem v delo. Skrbi za telesno aktivnost, zdravo prehrano, a ne glede na trud, nespečnost ne izgine. Dokler, nekega dne, ne pride na dan pozabljen spomin na spolno zlorabo v otroštvu. Od takrat nespečnosti ni več. Njeno telo je že leta pred vrnitvijo spomina govorilo resnico o njeni preteklosti, le da dekletu ni bilo jasno, o čem govori njena nespečnost. Z uspavalnimi tabletami, marihuano, alkoholom je poskrbela vsaj za nekaj spanca, a je s tem hkrati utišala resnico telesa in se do resnice prikopala šele, ko je iz življenja odstranila marihuano in alkohol, ki sta ji pomagala živeti, a so jo hkrati držala na mestu. Spomini so prišli zatem, ko je začela poslušati svoje telo in se v stiskah ne takoj zatekla k delu ali alkoholu oz. marihuani. Postala je pozorna na to, kako ji ‘brez razlogaʼ razbija srce pred spanjem, kako je pozorna na vsak šum v okolici, kako še vedno čaka, da vsi zaspijo in se šele potem lahko njeno telo vsaj približno umiri. Pozornost na telesne senzacije in njihovo sprejemanje in ne več ignoriranje teh, govorjenje o njih (kar daje jasen signal, da so pomembne) je odprlo pot k bolečim spominom. Zakaj bi drezal v to rano, se bo morda kdo vprašal? Če čustev ne izražamo, jih potlačimo, minimaliziramo, zanikamo …, jim ne dovolimo, da so, kar so, zaustavljamo tok dobrega, vitalnega počutja. In če potlačimo sram, gnus, jezo, žalost zaradi preteklih dogodkov, je nemogoče, da bomo znali z njimi ravnati v trenutnih dogodkih in bomo nehote, nevede povzročili bolečino drugim in sebi še naprej. Nespečnost je bila v tem primeru za to dekle darilo, ki jo je prisililo, da se je spopadla s svojimi spomini, da si je odprla pot v drugačno, bolj polno življenje, kjer je dovoljeno jokati, se smejati, se jeziti in biti sproščen ob ljudeh.

Telo vedno ve, le naučiti se ga je treba poslušati. Ko zares slišimo sporočila telesa, vemo, kdaj se je treba ustaviti, kdaj potrebujemo gibanje, kako se je v določeni situaciji treba odzvati. Telo nosi vse, kar zavestni um želi pozabiti, in ko se ga naučimo poslušati, znamo razlikovati, kdaj telo govori o preteklosti in kdaj o sedanjosti. Ali se odziva na običajno prošnjo šefa z vam dodeljeno dodatno obveznostjo s strahom ali jezo, ker ste se že kot otrok naučili, da ko vam oče nekaj reče, če tega ne boste naredili po njegovih pričakovanjih, sledi kazen (zmerjanje, tepež, molk ... ). Ali pa vaš nadrejeni dejansko ne spoštuje vaših meja in pričakuje od vas precej več, kot se vam zdi sprejemljivo in bi bilo treba postaviti mejo.

 

Avtor: Petra Vršnik