Občutek zavrženosti, prav nihče ga ne mara, a se mu prav nihče ne more zares izogniti. V današnji družbi pogostih površinskih odnosov, kjer pozornost namenjamo materialnim stvarem, zunanjim pokazateljem, ki naj bi govorili o tem, kdo smo. Da smo uspešni, zadovoljni, pa smo res? Kolikokrat se v odnosih počutimo neslišani, nevideni, morda celo zavrženi. Si lahko dovolimo občutiti to bolečino in jo morebiti, če je bolečina zavrženosti resnično boleča, tudi izjokati. Ali se vržemo v delo, v nov projekt, v nov odnos, osebo, ki nas je zavrnila, zaradi katere doživljamo ta občutek, skritiziramo, si mislimo o njej najslabše možno, ali jo odrežemo in za nas ne obstaja več in gremo v iskanje druge osebe, ki nam bo pomagala izogniti se tej bolečini. Ali pa že vnaprej raje ne tvegamo odnosa, ranljivosti v odnosu, novih kariernih poizkusov, ker je strah pred to bolečino enostavno prevelik. Na tak način si krčimo življenjski prostor, ne živimo svojih potencialov in namesto, da bi živeli na polno, bili kdaj krepko prizadeti in z neko novo izkušnjo šli naprej bolj modri, bolj izkušeni, živimo v varnem območju, kjer se izognemo določenemu delu bolečine, a hkrati tudi ne doživljamo veselja in zadovoljstva, ki bi ga, če bi si dovolili živeti ves svoj potencial.
Večina izmed nas o bolečini zavrženosti ne razmišlja, se pa kaže v življenju na različnih področjih in nam, dokler je ne prečutimo, onemogoča živeti polno življenje.
V odnosih se kaže kot:
Uničujoči vzorci, ki izhajajo iz občutka zavrženosti, vplivajo na odnose in na koncu prav ti vzorci pogosto pripeljejo do tega, da se ljudje obrnejo stran od njih in zavrženost postane njihova realnost. Vsi ti vzorci in dejanja v sedanjih odnosih so rezultat starih strahov in v otroštvu naučenih vzorcev. Kot otroci nam mogoče ni bilo dovoljeno delati napak, čutiti kar smo čutili, imeti potreb, potrebe drugih so bile vedno v ospredju. Če je ta otrok bil pogosto spregledan, so bile prekoračene njegove meje, je bil deležen čustvene, fizične ali spolne zlorabe, mogoče zanemarjanja, razvije prepričanja in vedenja, ki so mu kot otroku pomagala preživeti v njemu nenaklonjenem okolju. Rane pa so se globoko zasidrale in ostajajo tam, vse dokler jih ne ozavestimo, razumemo in sprejmemo. In šele takrat lahko govorimo o procesu očiščenja preteklosti. Vse dokler pa tega ne naredimo, bo bolečina tam in bo usmerjala življenje odraslega posameznika.
Nekdo, ki nima težav s prebujanjem zavrženosti v odnosih, bo z lahkoto sprejel, da mu drugi niso vedno na razpolago, in da s tem ni čisto nič narobe. Nekdo, ki se boji zavrženosti, pa bo v tem videl znak, da se mu oseba umika. Za nekoga s strahom zavrženosti je rahel odmik znak, da ga oseba več ne ljubi. V nadaljevanju bo z občutki zavrženosti prežeta oseba postala oklepajoča in zahtevna. Pričakovala bo, da ji mora partner dokazovati ljubezen, vendar ne glede na partnerjeva dejanja, tej osebi ne bo nikoli dovolj. In na koncu bodo lahko prav ti vzorci vedenja odgnali partnerja stran, česar se najbolj bojijo in kar z vsemi dejanji želijo preprečiti. Druga možnost osebe s ponotranjenimi občutki zavrženosti je beg. Zavrnili bodo partnerja, preden bi bili sami zavrženi. Tretji pa lahko občutijo, da je bil odmik njihova krivda in poskušajo spremeniti sebe v popolnega partnerja, da bi preprečili odhod partnerja.
Vsi trije načini nadaljujejo v otroštvu naučeno zgodbo, da se njih ne da imeti rad takšne, kot so - da so nevredni ljubezni, da nikomur ne pripadajo. Zaradi kakršnegakoli razloga že, so se te osebe vedno počutile drugačne in/ali nepovezane z okolico. Vendar pa za spremembo in drugačne odnose nikoli ni prepozno, zato se obdajte s podobno mislečimi ljudmi. Naredite seznam svojih hobijev, zanimanj. In potem poiščite ljudi, ki jih zanima podobno. Zgradite si podporno mrežo in ne polagajte vseh upov le v eno osebo. Nobena oseba nam namreč ne more pomagati razrešiti vseh naših problemov ali zadovoljiti vseh potreb. Trdna in široka socialna mreža nam lahko pomaga okrepiti občutek vrednosti in občutek pripadnosti.
Avtor: Petra Vršnik