Vsi ljudje imamo izkušnje z bolj ali manj strašljivimi dogodki, ki so se nam zgodili v življenju, začenši v najbolj zgodnjem otroštvu, ko je otrokovo življenje povsem v rokah skrbnikov. Če je ta otrok bil pogosto glede svojih potreb spregledan, ali pa je bil deležen nasilja ter zlorab, in če ni niti kasneje nikjer nikogar, ki bi mu pomagal razumeti, kaj se v njem dogaja, ta strah ostaja zamrznjen v posamezniku. Tako smo odraščali z več ali manj strahu, ki nam oblikuje današnji pogled na svet. Je svet varen ali nevaren? So ljudje v osnovi prijazni ali neprijazni? Se ljudje v stiski obrnejo proč ali nam prihitijo na pomoč? Se kdaj vprašate, skozi katera očala gledate v ta svet, in ali kdaj podvomite v svojo resnico oziroma ali pomislite, da je vaš pogled le nekaj, kar vam je bilo privzgojeno in ni nujno res?
Strah je čustvo, ki aktivira celotno naše telo, kadar je zaradi zaščite to potrebno. Strah lahko prebudi fizična nevarnost (npr. naravne nesreče) ali pa je psihološke narave (zasmehovanje, poniževanje, grožnja pred prekinitvijo stika, …). Odzivi na nevarnost so zelo organski. Telo se zelo nezavedno in avtomatsko odzove na način, ki mu v nevarni situaciji omogoča preživetje. V kolikor ob teh dogodkih ali po njih nimamo ustrezne podpore, da pomirimo telo in predelamo boleče občutke ter s tem v sebi ponovno vzpostavimo občutek varnosti, bomo ob tem nezavedno oblikovali načine, da se s tem ne soočimo več (npr. otopelost). Ta izkušnja bo ostala v našem živčnem sistemu ujeta, nezaključena in se bo aktivirala vedno znova, ko bo nekaj znotraj ali zunaj nas sprožilo te občutke. Mlajši in bolj sam kot je posameznik z nevarnimi situacijami, bolj je bilo potrebno posegati po tovrstni obliki soočanja z nevarnostjo in bolj je postal ta način soočanja z nevarnostjo del posameznikove identitete. V sedanjosti se bo zato vedno znova prebujal v neobvladljivi obliki, v raznoraznih situacijah (ob vožnji z avtomobilom skozi tunel, v dvigalu, ob dokončevanju nekega projekta, ob dotiku partnerja, ob jezi partnerja, …).
Ob tovrstnih neobvladljivih situacijah lahko posameznik odreagira na način:
Življenje z nepredelanimi izkušnjami strahu, groze in terorja prinaša pomanjkanje občutka varnosti in onemogoča živeti ustvarjalno življenje. Nenehno oprezanje za nevidnim sovražnikom utruja in jemlje dragoceno življenjsko energijo. Izvor strahu je sicer nekje daleč v preteklosti, a dokler ne pomirimo živčnega sistema, gmoto strahu nosimo s seboj v sedanjost. Zato je smiselno usmeriti reševanje težav v pomirjanje živčnega sistema, saj samo razumevanje nikakor ni dovolj za dolgotrajno odpravo anksioznosti. Razumsko zavedanje, da nismo v nevarnosti, nam pri tem ne pomaga prav veliko. Ko nas je strah, naš razum ne deluje dobro. Pod vplivom strahu si lahko sposoben izjemnih telesnih naporov, lahko na primer hitro tečeš, zbežiš pred nevarnostjo, ne moreš pa dobro razmišljati. S pomirjanjem živčnega sistema pa neobvladljiva kepa strahu počasi postaja obvladljiva. Na psihoterapiji počnemo prav to, s pogovorom in raznimi vajami pomirjamo živčni sistem in ustvarjamo nove možganske povezave, ki omogočajo spremenjeno, bolj želeno odzivanje na življenjske okoliščine.
Avtor: Petra Vršnik