Stres, travma in živčni sistem: zakaj telo ostane v pripravljenosti
Kaj doživljamo kot stresno in kakšni so naši odzivi na stres, je popolnoma individualno ter odvisno od številnih dejavnikov. Ravnanja s stresom se učimo že od najzgodnejšega otroštva dalje. Dojenček doživlja stres, ko je lačen, žejen ali v stiski, in že v teh trenutkih ponotranji izkušnjo, kako je, ko ga nekdo nahrani, potolaži in pomiri. Na ta način postopoma oblikuje občutek o sebi ter o načinu ravnanja s stresom.
Sprva potrebujemo pomoč odrasle osebe, ki nas in naš živčni sistem pomirja, ko je ta vznemirjen. Ko pa ta način soočanja ponotranjimo, ga postopoma začnemo uporabljati sami in ga nadgrajevati.
Kako stres vpliva na telo in živčni sistem
Ob doživljanju stresa se naša pozornost preusmeri v reševanje problema, kar je dobro, saj se zaradi tega hitreje prilagodimo situaciji. Najbolj zaželeno je, da je raven stresa, ki jo skozi življenje doživljamo, ravno dovolj velika, da predstavlja izziv, ki ga posameznik še zmore prenesti.
Pri tem imajo zelo pomembno vlogo naše pretekle izkušnje. Če smo podobne težave v preteklosti že uspešno razrešili, lažje verjamemo, da bodo rešljive tudi ponovno. Ob tem krepimo občutek sposobnosti in suverenosti. Sčasoma lahko težave, za katere smo nekoč porabili veliko energije, postanejo zgolj nevšečnost, s katero se je potrebno soočiti.
Ob vsakem reševanju težav se učimo novih veščin in pridobivamo izkušnje, zaradi katerih stres lažje prenesemo in nas dogodki ne vržejo iz ravnotežja tako hitro. Za uspešno krmarjenje skozi življenje je zato sposobnost soočanja s stresom in učenja iz preteklih stresnih izkušenj zelo pomembna veščina.
Ko telo preplavi stres
Kadar pa naletimo na situacije, ki so za nas preveč stresne in nas preplavi intenzivnost čutenj, s katerimi ne zmoremo zdržati, se v telesu aktivirajo preživetveni mehanizmi: boj, beg ali zamrznitev.
Na primer: otrok pred spanjem joka in nihče ga ne pride potolažit. Sprva začne divje jokati (boj). Ko še vedno ni nikogar, ki bi ga pomiril, pa enostavno obupa (zamrznitev). V tem primeru se telo ne uspe pomiriti, kar pomeni, da se izkušnja v telesu ne zaključi, temveč ostane v njem shranjena in se lahko ponovno aktivira, ko nas nekaj v nas samih ali v okolju spomni na ta dogodek.
Ta reakcija je biokemična, nezavedna in instinktivna, kar pomeni, da ob njej ni prostora za razmišljanje. Večkrat ko se telo v zgodnjem obdobju življenja ni uspelo pomiriti, večkrat se je pojavila potreba po uporabi avtomatske reakcije boja, bega ali zamrznitve. Posledično se je ta vzorec odzivanja v stresnih situacijah vse bolj utrjeval.
Telo in možgani začnejo tak način soočanja s stresom dojemati kot osnovni način preživetja, kar lahko pomeni slabšo odpornost na stresne situacije tudi kasneje v življenju, če tega vzorca ne prekinemo.
Zakaj telo ostane v pripravljenosti
Naše telo lahko zaznava nevarnost in se odzove tudi takrat, ko v okolju ni dejanske ogroženosti, temveč se aktivira občutek nevarnosti iz preteklosti.
Občutki nemoči, ogroženosti in ujetosti se lahko v sedanjosti prebujajo zaradi nepredelanih travmatičnih izkušenj. To se lahko zgodi v povsem vsakodnevnih situacijah: ko se otrok ne želi obleči za v šolo in se nam mudi v službo, ko šef kritizira opravljeno delo, ko nekdo na cesti ne spelje takoj ob zeleni luči, ob prepiru s partnerjem ali ob časovnem pritisku pri delovni nalogi.
Takšne situacije lahko nezavedno prebudijo stare občutke strahu in ogroženosti, zato se telo v želji po zaščiti odzove s preživetvenimi reakcijami: boj, beg ali zamrznitev. O tem, kako se občutek ogroženosti in strahu oblikuje v telesu ter ostaja prisoten tudi v odraslosti, lahko več preberete v članku Življenje v prestrašenem telesu. Ker se ti odzivi lahko aktivirajo večkrat dnevno, nas na dolgi rok izčrpavajo in jemljejo dragoceno življenjsko energijo.
Posledice dolgotrajnega stresa in travme
Posledice pogoste uporabe skrajnih oblik odziva telesa na stresne situacije se lahko pokažejo na različne načine.
Odziv boj ali beg
Odziv boj/beg se lahko kaže v obliki:
- anksioznosti,
- hiperaktivnosti,
- nespečnosti,
- nezmožnosti sprostitve in umiritve,
- notranjega nemira,
- čustvene preplavljenosti,
- kronične bolečine,
- izbruhov jeze,
- visokega krvnega tlaka.
Odziv zamrznitve
Pri odzivu zamrznitve pa se posameznik lahko sooča z:
- občutki otopelosti,
- praznine,
- zmedenosti,
- kronične utrujenosti,
- izčrpanosti,
- nizkim krvnim tlakom.
Način rešitve telo izbere glede na pretekle izkušnje. Če je otrok preživel tako, da je ob nasilju, zlorabi ali zanemarjanju zamrznil, bo ta odziv pogosto prisoten tudi v odraslosti ob doživljanju stresnih situacij.
Kako si lahko pomagamo
Rešitev se pogosto skriva v učenju zaznavanja lastnega telesa in aktivni skrbi zanj, da se lahko sprosti in umiri. Z učenjem skrbi zase, za svoje telo in za svoj živčni sistem lahko ponovno vzpostavljamo notranje ravnovesje.
Prvi korak je zavedanje, katere dogodke doživljamo kot stresne ali nevarne. Pomembno je, da opazujemo, katere misli se ob tem pojavijo in kako se odziva naše telo.
Pri povečanju zavedanja samega sebe lahko pomagata čuječnost in meditacija. Pomirjenost telesa pa lahko podpiramo tudi z dihanjem, gibanjem, stikom z naravo in ustvarjalnostjo.
Kadar sami ne uspemo izstopiti iz začaranega kroga stresnih odzivov, pa obstaja tudi strokovna pomoč. Psihoterapevtska podpora lahko pomaga pri predelavi nezaključenih travmatičnih izkušenj, ki ostajajo shranjene v telesu, ter odpira možnost za učenje drugačnega ravnanja s seboj v stresnih situacijah.
Čeprav nas lahko dolgotrajen stres in travmatične izkušnje močno zaznamujejo, je mogoče postopoma ponovno razvijati občutek varnosti, več notranjega miru ter bolj zaupljiv odnos do sebe in svojega telesa.
Pogosta vprašanja
Kako stres vpliva na telo?
Ob doživljanju stresa se aktivira živčni sistem, telo pa se pripravi na odziv boj, beg ali zamrznitev. Če je stres dolgotrajen ali zelo intenziven, lahko telo ostane v stanju stalne pripravljenosti.
Kaj pomeni odziv zamrznitve?
Zamrznitev je preživetveni odziv telesa, ki se pogosto aktivira ob občutkih nemoči, preobremenjenosti ali ogroženosti. Posameznik lahko ob tem doživlja otopelost, praznino ali izčrpanost.
Ali lahko travma vpliva na živčni sistem?
Da. Travmatične izkušnje lahko močno vplivajo na delovanje živčnega sistema, zaradi česar telo tudi v varnih situacijah zaznava nevarnost in se odziva obrambno.
Kako si lahko pomagamo pri uravnavanju stresa?
Pomembno je razvijanje zavedanja telesa, učenje pomirjanja živčnega sistema ter skrb zase skozi gibanje, dihanje, počitek, odnose in po potrebi tudi psihoterapevtsko podporo.
Avtor: Petra Vršnik