Zakaj anksioznosti ne moremo odpraviti samo z umirjanjem

Ko je anksioznost zamrznjena jeza in neizjokana bolečina 

V današnjem svetu hitrih rešitev anksioznost pogosto obravnavamo kot napako v sistemu, ki jo je treba čim prej "popraviti" ali utišati. Tehnike globokega dihanja, čuječnost in umirjanje telesa so čudovita orodja, ki so nam v veliko pomoč, vendar je dobro iti še korak dlje. Ko se z njihovo pomočjo umirimo, se je ključno naučiti slišati, kaj nam naše telo zares sporoča in kaj se skriva pod to anksioznostjo.

Ko se hrup umiri, lahko namreč končno zaslišimo bolečino spregledanosti, nepovezanosti ali nerazumljenosti. Takrat lahko začnemo raziskovati specifične situacije, v katerih se nam anksioznost prebuja, in kaj te situacije v resnici odsevajo:

• Se anksioznost prebudi ob samozavestnih ljudeh? Morda se spodaj skriva nezaveden občutek manjvrednosti ali strah, da bomo ob njih spet spregledani in pomanjšani, kot smo bili nekoč.
• Se anksioznost prebudi ob vožnji z avtomobilom? Pod njo se pogosto skriva globok strah pred izgubo kontrole nad lastnim življenjem.
• Se pojavi anksioznost, ko bi moral izraziti svoje mnenje? Spodaj običajno tiči močan sram – tisti globok strah, da bodo ljudje videli, kdo v resnici smo, in nas zavrnili.

Anksioznost ni naključna motnja. V psihoterapiji pogosto vidimo anksioznost kot kroničen telesni krč, pod katerim vrejo neizražena, potlačena čustva. Energija, ki je ostala ujeta v telesu, ker v preteklosti zanjo ni bilo varnega prostora. Če želimo, da ta krč zares popusti, se moramo namesto nenehnega umirjanja podati na pot srečevanja s tistim, kar je pod pokrovom.

Solze in žalovanje za preteklostjo: Sprostitev zamrznjene bolečine

Ko doživimo težke pretekle izkušnje, se naše telo v želji po preživetju zakrči. Ker je bila bolečina prevelika, da bi jo takrat predelali, je "zamrznila". Anksioznost je v resnici ogromna količina energije, ki jo telo porablja za to, da ta zamrznjena čustva drži pod površjem.

Velikokrat ljudje takoj, ko vstopijo v terapevtski prostor, začnejo jokati. Kot da njihovo telo intuitivno ve: sedaj je prostor zame, da lahko malo popustim to napetost in težo. Ko se skozi solze začne taliti žalost za nazaj – za vse tisto, kar je bilo težko, pa takrat nismo imeli nikogar, da bi nas potolažil – se pritisk pod pokrovom anksioznosti zmanjša. Izjokane solze preteklosti prinašajo telesno olajšanje.

Stik z notranjim otrokom: Postati ljubeč starš samemu sebi

Za predelavo te bolečine moramo stopiti v stik z delom sebe, ki je ostal ujet v preteklosti – z našim notranjim otrokom (notranjo punčko ali fantkom). Pomembno je, da temu otroku damo dovoljenje za vsa občutja in mu ponudimo izkušnjo, da ni več sam; da smo tokrat mi z njim.

Zelo ganljivo je opazovati ta proces. Ko odrasli ljudje skozi delo nase zares zagledajo tega otroka znotraj sebe in začutijo, kako krivično je bilo, da ni imel očeta, ki bi ga varoval in mu končno lahko dajo dovoljenje, da čuti vse. Lahko mu rečejo: "V redu je, če si jezen, ker ga ni bilo. Imel si vso pravico do očeta. Tukaj sem s tabo." Na ta način notranjemu otroku damo natanko tisto, kar je v preteklosti najbolj potreboval, pa mu ni bilo dano. Iz te globoke sprejetosti se znotraj nas začne graditi steber resnične varnosti.

Iz varnosti se rodi zdrava jeza

Marsikdo ob tem pomisli: “Kako to mislite, da se jeza rodi iz varnosti? Poznam ogromno ljudi, ki se konstantno jezijo in eksplodirajo, pa v sebi sploh ne delujejo varni.”

To drži, vendar je med tema dvema stanjema ogromna razlika. Kronična, reaktivna jeza je pogosto le obrambni mehanizem ali krik na pomoč – nemoč, preoblečena v napadalnost. Zdrava jeza pa je nekaj povsem drugega. Je mirna, dostojanstvena življenjska energija.

Ko se skozi solze potolaži prestrašen in zapuščen otrok v nas in ko se zares počutimo varne, se ta zdrava jeza prebudi kot naraven nagon po samozaščiti. To ni uničujoč izbruh, ampak jasna, odločna energija, ki se zave: "To ni bilo v redu. Zaslužim si spoštovanje." Ta čista moč je tisti ogenj, ki dokončno stopi preostanek anksioznega krča v telesu.

Iz jeze zrastejo meje, iz meja pa mir

Brez te zdrave, odločne energije ne moremo postavljati meja. Meje pa so tiste, ki varujejo naš psihični in fizični prostor.

Ko skozi predelavo preteklosti začutimo to notranjo odločnost, postavljanje meja v sedanjosti ne postane več nekaj, o čemer le teoretično razmišljamo, ampak nekaj, o čemer organsko odločamo v telesu. Zmožni postanemo reči "ne" stvarem in ljudem, ki nas izčrpavajo, in "da" sebi.

Ko se ta krog sklene, anksioznost naravno popusti. Telesu namreč ni več treba zadrževati potlačene bolečine, saj smo jo izjokali. Notranji otrok se ne počuti več ogroženega, saj ima nas, da ga zaščitimo. In ker v sedanjosti z mejami aktivno varujemo sebe, telesu ni več treba nenehno zvoniti za preplah in sprožati panike.

Anksioznost ni sovražnik, ki ga je treba utišati z nenehnim umirjanjem. Je glasnik, ki nas opominja, da nekje v nas še vedno joka prestrašen otrok in da nekje v nas spi zdrava moč, ki si še ne upa postaviti meje. Pravo olajšanje ne pride takrat, ko se poskušamo prisiliti v mir, ampak ko si upamo začutiti vse, kar je bilo nekoč potlačeno. Na drugi strani solz in zdrave odločnosti nas namreč čaka resnična svoboda.

 

Avtor: Petra Vršnik