Bližina: hrepenenje, ki ga nosimo vsi
Bližina je ena naših najglobljih čustvenih potreb. Želimo si je, hrepenimo po njej, a se ji pogosto tudi izogibamo. Paradoks bližine je v tem, da jo hkrati iščemo in se je bojimo.
Zakaj?
Ker je lahko bližina zastrašujoča, če je v nas zapisano sporočilo, da boli.
Osebe z bolečimi izkušnjami odnosov pogosto bližino povezujejo z nesprejetostjo, zavrnitvijo ali celo čustveno nevarnostjo. V njih se lahko oblikujejo globoka prepričanja, kot so:
- »Ljudem ne moreš zaupati.«
- »Ko si ranljiv, te ljudje prizadenejo.«
Če so bili zgodnji odnosi zaznamovani z nerazumevanjem, zavračanjem ali nasiljem, se v odraslosti pogosto razvije notranji konflikt: hrepenenje po bližini ostaja, a je hkrati zaznamovano s strahom.
Kako se nezavedno izogibamo bližini
Neuslišano hrepenenje po bližini se pogosto kaže skozi vedenjske vzorce, ki nas oddaljujejo od prav tistega, kar si najbolj želimo.
Napadanje in obtoževanje drugih
Oseba lahko:
- pogosto kritizira druge,
- prelaga odgovornost na druge,
- se bori za občutek sprejetosti na konflikten način.
Čeprav gre navzven za boj za bližino, tak vzorec pogosto vodi v še večjo oddaljenost v odnosih.
Povračilno vedenje
Sem sodijo:
- kaznovanje z molkom ali umikom,
- impulzivna dejanja iz občutka prizadetosti.
Takšni odzivi dajejo občutek nadzora, vendar odnos dolgoročno slabijo.
Samozaničevanje in iskanje potrditve
Oseba lahko govori o sebi na zelo negativen način:
- »Nisem dovolj dobra.«
- »Kdo sploh zdrži z mano?«
S tem pogosto nezavedno postavi druge v vlogo tolažnika. Čeprav to lahko prinese kratkotrajno bližino, dolgoročno ustvarja pritisk in nepristno povezanost.
Zakaj se bližina zdi nevarna
Skupna točka vseh teh vzorcev je, da se odgovornost za lastna čustva pogosto prenese na drugega.
Namesto da bi se oseba soočila s svojo ranljivostjo, poskuša regulirati odnose skozi vedenja, ki posredno nadzorujejo odziv drugega.
Intimnost pa zahteva ravno nasprotno: iskrenost, ranljivost in stik s svojimi občutki.
Za mnoge ljudi je to težko, ker razkrivanje sebe pomeni tudi možnost ponovne bolečine.
Kako pretekle izkušnje oblikujejo odnose
Celo življenje lahko posameznik išče in hrepeni po ljubezni, po občutku sprejetosti, a mu pretekla težka doživetja lahko onemogočijo izkusiti pravo bližino. Hodi skozi življenje, iščoč ljubezen, pripadnost, sprejetost, a se mu vedno znova izmakne. Največkrat posameznik ne razume, zakaj se to dogaja, in se sprašuje, s čim si je to prislužil. Odgovor je, z ničemer. Vsak si zasluži biti ljubljen. Vprašanje pa je, kako strašljiva je zanj prava bližina. Ker tisti, ki ti je blizu, te lahko rani. In če v odnose prihaja z odnosno travmo, ki se je zapisala v njegovo telo, je logična posledica, da ga je bližine strah, saj prebuja v njem preteklo grozo.
Pot iz začaranega kroga: stik s sabo
Edina pot v odnos, kjer osebe ne bo vodila pretekla groza, je aktivno soočanje s samim seboj in nerazrešenimi vsebinami iz preteklosti. Pomembno je, da damo mesto bolečim izkušnjam iz preteklosti. Da spregovorimo o njih. Da spregovorimo o strahu, sramu, jezi, besu …, o vsem, kar se je zasidralo v naše telo in kar nas ovira, da se pristna bližina s sočlovekom vedno znova spretno izmakne.
Proces soočanja s sabo zahteva svoj čas in veliko potrpežljivosti ter sočutja do samega sebe. Vendar je vredno. Soočanje s samim sabo, s svojimi bolečinami, prinaša večjo zmožnost, da poskrbimo zase in za svoje potrebe, večjo zmožnost zaupanja vase, v svoje sposobnosti, občutek lastne vrednosti in notranje varnosti. Z večjim zaupanjem vase pa hkrati pride tudi več zaupanja do sočloveka, saj zaupamo, da bomo zase znali sprejemati prave odločitve, da bomo znali razbrati, kateri so ljudje, ob katerih se bomo lahko razvijali v smer, ki si jo želimo.
Bližina kot izkušnja varnosti, ne grožnje
Cilj soočanja z bolečinami iz preteklosti je, da postanejo del preteklosti in da ne ovirajo kvalitete življenja v sedanjosti. Z osvoboditvijo globoko zakopanih občutkov si damo možnost razvoja lastnih potencialov in kreativnosti. In ko govorimo o bližini, je cilj soočanja s preteklimi bolečinami v tem, da lahko kljub bolečim izkušnjam tvegamo in vstopamo ranljivo v odnose, v katerih izkusimo, da je bližina lahko prijetna, varna. In da pripadnost ne pomeni izgube sebe, ampak možnost, da si v odnosu viden takšen, kot si. Življenje z izkušnjo, da je tam nekje nekdo, ki mu pripadaš, je veliko lažje in lepše.
Vsak človek si želi biti sprejet v svojem bistvu. Na nas pa je, da se naučimo izražati sebe, svoje potrebe in želje na način, ki vodi v povezanost in ne v odtujenost.
Težave z bližino in ponavljajoči se vzorci v odnosih so pogosto področja, ki jih naslavlja psihoterapija. Več o tem, kako psihoterapija lahko pomaga pri čustvenih težavah, si lahko prebereš tukaj.
Avor: Petra Vršnik