Kako sočutje do sebe pomaga pri anksioznosti

Kako pogosto se v svoji glavi srečaš z mislimi, kot so:

• »Moral bi imeti več nadzora nad svojimi strahovi.«
• »Nekaj je narobe z mano, sicer me tega ne bi bilo tako strah?.«
• »Drugi to zmorejo brez težav.«
• »Moral bi biti drugačen.«
• »Neumno je, da me je strah tako banalne stvari.«

Veliko ljudi, ki se soočajo z anksioznostjo, je do sebe zelo strogih in samokritičnih. Pogosto verjamejo, da jih bo prav strogost pripravila do spremembe in jim pomagala premagati strahove. A v resnici samokritika anksioznost največkrat še povečuje.

Bolj kot sebe obsojamo, bolj naše telo ostaja v stanju napetosti, nevarnosti in notranjega pritiska. Življenje v prestrašenem telesu lahko postopoma vodi v občutek izčrpanosti, notranjega nemira in oddaljenosti od samega sebe. Življenje se začne vrteti predvsem okoli iskanja občutka varnosti, nadzora in izogibanja situacijam, ki v nas prebujajo strah.

Anksioznost ni znak šibkosti

Anksioznost pogosto razumemo kot nekaj, kar bi morali čim prej odpraviti ali premagati. Zato se proti njej borimo, jo skušamo nadzorovati, potlačiti ali ignorirati.

Vendar anksioznost ni dokaz, da je z nami nekaj narobe. Pogosto je le znak, da je naš živčni sistem dlje časa preobremenjen, prestrašen ali v stanju povečane pripravljenosti.

Veliko ljudi z anksioznostjo je skozi življenje razvilo močan notranji pritisk:

• da morajo biti dovolj dobri,
• da ne smejo razočarati drugih,
• da morajo imeti vse pod nadzorom,
• da ne smejo pokazati ranljivosti,
• ali da morajo svoje občutke potisniti na stran.

Sčasoma telo in um ostajata v stalni napetosti, kar lahko vodi v:

• notranji nemir,
• pretirano zaskrbljenost,
• nespečnost,
• občutek preobremenjenosti,
• težave s koncentracijo,
• utrujenost,
• ali občutek, da se nikoli ne moremo zares v polnosti sprostiti.

Zakaj samokritika anksioznost še povečuje

Veliko ljudi verjame, da so do sebe samo »realistični«. A razlika je med tem, da opazimo svoje težave, in tem, da sebe neprestano kritiziramo, obsojamo ali ponižujemo.

Predstavljaj si učitelja, ki svoje učence večinoma kritizira, jih opozarja predvsem na napake in redko opazi njihov trud ali njihove prednosti. Takšno okolje običajno povzroča strah, napetost in odpor.

Na drugi strani imamo učitelja, ki zna postaviti meje in pričakovanja, hkrati pa je podporen, spodbuden in spoštljiv. V takšnem odnosu se človek lažje uči, razvija in preizkuša nove stvari.

Podobno je tudi v odnosu do samega sebe. Če je naš notranji dialog ves čas poln misli, kot so »spet si odpovedal«, »nikoli ti ne bo uspelo« ali »moral bi biti boljši«, potem naše telo ostaja v občutku nevarnosti in notranjega pritiska. Sočutje do sebe pa ustvarja notranji prostor, v katerem se lahko postopoma umirimo, zadihamo in začnemo drugače doživljati sebe.

Kaj pomeni sočutje do sebe

Sočutje do sebe ne pomeni pomilovanja, izgovorov ali zanikanja težav, pač pa gre za radikalno sprejemanje sebe. Sprejemanje lastne nepopolnosti in lastnega trpljenja, ki sta del človeške izkušnje. Pomeni, da si dovolimo biti ranljivi, prestrašeni, nepopolni, včasih nerodni ali zmedeni. Šele ko se nehamo boriti proti sebi, lahko začnemo zares razumeti, kaj se v nas dogaja.

Kako si lahko pomagamo

Opazuj svoj notranji dialog

Poskusi opaziti, kako govoriš sam s sabo, ko te je strah ali ko narediš napako.

Bi na enak način govoril z nekom, ki ga imaš rad?

Pogosto smo do sebe precej bolj strogi kot do drugih ljudi.

Dovoli si čutiti

Anksioznost pogosto še dodatno raste, kadar svoja čustva potiskamo stran ali se jih sramujemo. Veliko ljudi ob tem čuti sram, ker imajo občutek, da bi morali znati drugače.

Poskusi se za trenutek ustaviti in se vprašati:

• Kaj trenutno čutim?
• Kaj potrebujem?
• Česa me je strah?
• Kaj mi moje telo sporoča?

Že samo to, da svoje občutke opazimo brez obsojanja, lahko postopoma zmanjša notranji pritisk.

Bodi čuječen

Opazuj misli in občutja, a se ne identificiraj z njimi. Razlika je namreč ali opazuješ svoje misli (»Imam misli, da se bo nekaj groznega zgodilo.«) ali pa se poistovetiš z njimi (»Nekaj slabega se bo zgodilo.«). Samo opazuj in sprejemaj, kar se dogaja in ničesar ne ocenjuj.

Ko misli samo opazujemo, ne da bi se z njimi popolnoma poistovetili, dobimo več prostora za umiritev in drugačen odziv.

Dovoli si biti nepopoln

Veliko anksioznosti izvira iz občutka, da moramo biti ves čas dovolj dobri, uspešni ali brez napak. A človeškost vključuje tudi negotovost, ranljivost, strah, napake in trenutke nemoči. Sočutje do sebe pomeni, da si dovolimo biti človek tudi v teh delih sebe. 

Sočuten odnos do sebe kot del spremembe

Anksioznosti običajno ne premagamo z bojem proti sebi. Pogosto se sprememba začne takrat, ko si dovolimo več razumevanja, sprejemanja in varnosti.

To ne pomeni, da obupamo nad spremembo. Pomeni pa, da se nehamo do sebe obnašati kot do sovražnika.

Včasih je prav sočuten odnos do sebe prvi korak k večjemu notranjemu miru, bolj pristnemu življenju in manjši ujetosti v anksioznost.

Če želite bolje razumeti svojo anksioznost in razviti bolj sočuten odnos do sebe, si lahko več o terapevtskem procesu preberete v članku Kaj je psihoterapija in kako vam lahko pomaga.

 

 

Avtor: Petra Vršnik