Zakaj vedno znova končamo v podobnih odnosih?
Pogosto ne končamo v podobnih odnosih zato, ker si tega želimo, ampak zato, ker ne zmoremo zares začutiti sebe v njih. Ko izgubimo stik s svojim notranjim svetom, težje prepoznamo, kaj se v odnosih v resnici ponavlja – in zakaj nas določene situacije vedno znova prizadenejo, izčrpajo ali pustijo prazne.
Šele stik z lastnimi čutenji nam omogoči, da ta postanejo naš notranji kompas pri izbiri odnosov, postavljanju meja in ustvarjanju življenja, ki nas bolj podpira.
Kako izgubimo stik s sabo v odnosih
Ko nismo v stiku s sabo, težje prepoznamo odnose, ki v nas vztrajno odpirajo stare rane in ohranjajo nefunkcionalne vzorce. Pogosto ne opazimo, kako hitro se začnemo prilagajati, umikati svojim občutkom ali iskati potrditev pri drugih.
Stik s sabo pa nam postopoma omogoči, da v odnosih jasneje prepoznamo svoje potrebe in jih tudi izrazimo. Ko začnemo postavljati meje, se odnosi začnejo spreminjati. Pri tem nam je lahko v pomoč tudi psihoterapija.
Če so naše meje slišane in spoštovane, se odnos lahko poglablja in postaja varnejši. Če niso, pa se lahko postopoma oddaljimo od odnosov, ki nas ranijo.
Na ta način se ne približujemo le odnosom, kjer je več varnosti in možnosti za notranje okrevanje, ampak tudi razvijamo večjo jasnost glede tega, kateri odnosi imajo potencial za rast in kateri nas dolgoročno izčrpavajo.
Zakaj se izogibamo svojim čutenjem
Veliko ljudi se nezavedno izogiba stiku s sabo, saj ta pogosto prinese tudi soočenje z izgubo iluzij – z žalovanjem za preteklimi možnostmi, odnosi ali življenjem, ki bi si ga želeli, pa ga nismo imeli.
Pogosto vidimo, kako se ljudje ženejo do onemoglosti, ker ne želijo začutiti občutka nemoči. Ob vsaki slutnji strahu se lahko hitro odzovejo napadalno. Namesto da bi si dovolili začutiti zdravo jezo in ob tem poskrbeli za svoje meje, se pogosto branijo s cinizmom ali umikom.
Občutek nezadostnosti ali manjvrednosti pa prekrijejo z navidezno samozadostnostjo: »Jaz zmorem vse sam, nikogar ne potrebujem.«
A takšno nenehno bežanje pred lastnimi čutenji je izčrpavajoče. Ko nimamo izkušnje, da lahko ob nemoči, strahu ali negotovosti ostanemo v stiku s sabo, ne da bi nas to preplavilo, ta občutja začnemo avtomatsko odrivati.
V resnici pa se čutenja lahko samo pojavijo – in tudi minejo, če jim to dovolimo.
Ko čutenja postanejo notranji kompas
Šele ko se nehamo boriti proti svojim občutkom, se začne počasi razpletati naš notranji »klopčič« in lahko gradimo bolj pristen odnos s sabo in drugimi.
Dragoceno je, ko se v odnosu uspemo ustaviti in začutiti, kaj se v nas dogaja, ko nas nekdo ne sliši ali pomanjšuje naše občutke z besedami, kot je: »Si preobčutljiva.«
Takrat se lahko v nas pojavijo žalost, jeza ali nemoč – in prav ta čutenja postanejo naš kažipot. Lahko nas vodijo k temu, da odnos gradimo naprej ali pa da ga postopoma tudi zapustimo.
Če pa tega notranjega stika ni, se pogosto odzovemo avtomatsko: napademo, se umaknemo ali iščemo olajšanje v pogovoru z drugimi. In če ob tem ne začutimo, kaj se v nas v resnici dogaja, se podobne situacije v odnosih običajno ponavljajo. Zavedanje osebnih meja nam pomaga, da ostanemo bolj v stiku s sabo.
Ko začnemo slišati sebe
Ko zmoremo slišati sebe, vedno jasneje prepoznavamo, kaj nam ustreza in kaj ne. Začutimo, kaj nas polni in kaj nas izčrpava, kdaj nam bližina drugega človeka ustreza in kdaj ne ter kdaj potrebujemo počitek in kdaj aktivnost.
Takrat se ne silimo več v stvari, ampak se k njim lažje naravno obračamo. Zelo drugačen je občutek, ko greš na druženje zato, ker si ga res želiš, ne zato, ker se »spodobi«. Ali ko pospravljaš svoj dom, ker ga lahko in v tem uživaš – ne pa zato, ker »moraš« in ob tem trpiš.
Ko stik s sabo izgubljamo, se pogosto izgubi občutek notranje smeri. Namesto spontanosti se začne pojavljati prisila, ki nas izčrpava. Spontanost pa, če ni povezana s sabo, včasih steče tudi v načine, ki nam dolgoročno ne koristijo – napadalno vedenje, umikanje v samoto ali iskanje utehe v hrani.
Ko pa smo v stiku s sabo, se postopoma vrača občutek izbire – in s tem tudi več miru v načinu, kako živimo svoj vsakdan.
In prav tam se začnejo spremembe, ki niso več prisila, ampak izbira.
Avtor: Petra Vršnik